Knjiga s podobami za odrasle, 1937, Založba »Gruh«, Ljubljana. Posvetilo: Tebi kupec, 169 strani, 136 lesorezov.)
Robert Kump: Lepo opremljena, krasno tiskana in bogato ilustrirana knjiga. In če poznaš planinskega slikarja Eda Deržaja še kot enega naših najznamenitejših alpinistov in smučarjev (bil je nekajkrat prvak v triglavskem smuku, kot plezalec pa je znan po svojih prvih vzponih v naših in tujih gorah), tedaj se knjige gotovo razveseliš. Posebno še, ker je naša planinska literatura precej revna, saj imamo poleg starejših Mencingerja in Finžgarja samo še Josipa Vandota, Klementa Juga, Juša Kozaka in Vladimira Bartola, ki so nam v planinski literaturi ustvarili res kvalitetna dela. »Planinski vestnik«, mesečna revija planinsko leposlovje, je žal že od Klementa Juga sem list, po katerem se dokaj često preliva osladna limonada. »Zdi se, da nekateri priložnostni sodelavci s svojimi šolarskimi potopisi in nezrelimi literarnimi izlivi, natrpanimi z romantičnimi rekviziti in z zdavnaj zastarelo planinsko eksotiko, preizkušajo že kar preveliko potrpežljivost slovenskih planinskih čitateljev. Naj navedem le najbolj klasičen primer takega pisanja kar iz zadnjega »Planinskega vestnika«, opis smuške ture »Hotel sem v zimi videti svojo glorijo«, kjer hoče napraviti avtor iz gora nekako kliniko za histerike; človeka, ki je ob prebivanju take in slične planinske literature ohranil še trohico zdravega okusa, spravljajo v obup periode, ki so sestavljene iz takih in podobnih stavkov: »Telo mi je bilo polnovreden okvir prekipevajočemu duhu, ki je bil kakor fortissimo pesmi divjega petelina«. Takile naši planinski pisci, ki doma za pisalno mizo v potu svojega obraza ustvarjajo podobne umotvore, so pač daleč, daleč od resničnega in smučarskega življenja. In ob tem stanju naše planinske literature, pa najsi se smeješ ali jeziš nad njo, te knjiga Eda Deržaja razveseli — na prvi pogled. Ko pa knjigo prebiraš, se ob obilici nesmislov, ponesrečene duhovitosti in nelogičnosti, ki se kopičijo od strani do strani, kar ustrašiš in obenem spoznaš, da imajo lesorezi poleg estetskega še neko drugo, docela banalno pedagoško tendenco.
Stilistično je knjiga prav kaotična: zdaj polemična, zdaj poljudno poučna, pa spet časnikarska, šolarska, pedagoška, nazadnje pa lirična i.t.d. Prvo poglavje »Zgodovina planinstva« pričenja pisec s pračlovekom »Horno primigenius«, ampak komaj jame pripovedovati, že ga zapušča spomin. Kajti na str. 9. ugotovi, da takrat še ni bilo turističnih društev in klubov, na str. 13. pa se sprašuje, kam neki je ta »Homo primigenius« pripenjal znake turističnih društev (ki jih ni bilo), ko vendar še ni nosil klobuka, če že duhoviči, naj bi bil, če že ne okusen, pa vsaj nekoliko logičen. Neslanosti o prvih turistih, Noetu z barko, Mozesu, ki je na gori Sinaj bivakiral in Hanibalu, ki je prekoračil Alpe, je pisal tudi že Louis Trenker. To poglavje zaključi Deržaj z reminiscencami na svojo planinsko nezgodo v triglavski steni, ki je dvignila njega dni veliko prahu, vendar za čitatelja, ki ni poučen o tej aferi, o tedanjih napadih v listih, pa o intrigah in izključitvi iz kluba, nima to sedaj po 8 letih nobenega smisla.
V drugem poglavju »Tirina«, kjer govori o sortnem planinstvu, o fotoamaterjih, umetnikih, o predavateljih, so se mu kake stvari bolj ali manj posrečile. Na koncu tega poglavja pa preide na film in sicer posebej na film »V kraljevstvu Zlatoroga«, ki mu je posvetil kar 26 strani; dolg pamflet brez stvarne kritike.
Sledita poglavji »Plezalčevo gledanje na svet« in »O klinih, vrveh in cepinih«, kjer Deržaj virtuozno žonglira s svojimi pedagoškimi sposobnostmi. Pred seboj imamo n.pr. na strani 129 navaden motiv, kakor jih je v knjigi mnogo. Lesorez predstavlja kasarno, ob njej trije visoki koli z napeto vrvjo, na kateri se suši belo perilo, v ozadju visoka gora. Na prvi pogled se nam zdi čisto preprosto in razumljivo. Toda ne. Razumljivo nam postane šele tedaj, ko preberemo tale tekst: »Vrvi uporabljamo za obešanje perila in za plezanje. Včasih rabim vrv za oboje. Vrvi za obešanje perila so tanke in kratke, za plezanje dolge in debele«. Slične duhovitosti z ilustracijo stresa Deržaj lahkotno še na str. 109, kjer je upodobil človeška rebra in gorska rebra, na str. 110. kjer je ob razlagi grebena upodobil gorski greben in petelinov greben, na str. 111, kjer primerja stolp farne cerkve, od koder se čuje zvonjenje, s stolpom v gorah kjer tudi plezalec čuje »zvonjenje«, če mu slaba prede. Ob tej priliki je v lesorezu upodobil gorski stolp vzporedno s cerkvenim stolpom, da je razlaga nazornejša. Isto na str. 104, 105, 118. Po vsem tem ne veš, ali je tekst parodija njegovih lesorezov ali so pa lesorezi ilustracija in komentar njegovih neokusnih presenetljivo neduhovitih besednih iger in nesmiselnih, banalnih dovtipov.
V črticah, ki sledijo, je očitna povsem literaturna ambicija, vendar so Deržajeve lirične štimunge vsebinsko revne, blede, steriotipne in neživljenjske. Knjiga je bogato ilustrirana, saj ima skoro vsaka stran svoj lesorez: in če jih pregledujemo, ne da bi se zmenili za tekst, se nam zdi, da Deržaj kot ilustrator in grafik daleč, daleč presega svoje literarne sposobnosti. Zaradi prenaglega in preobilnega produciranja zapada seveda prečesto v banalnost in površnost, pri risanju človeka pa njegovo znanje največkrat sploh popolnoma odpove. Mnogo bolj se mu posrečijo pokrajine, ki mu s svojimi širokimi ploskvami in razgibanimi skladi skal ter kontrasti med črnim in belim dopuščajo, da se razživi z vso vehemenco. Svoj zdravi čut in krepko potezo je kot grafik pokazal Deržaj zlasti na straneh 24, 29, 32, 34, 86, 106, 151, 167, vsi drugi motivi pa so po večini slabi. Lesorezi na str. 32, 34, 86, 106 me spominjajo nemških expresionistov Kokoschke in Pechsteina. Po svoji preprostosti in močnem izrazu zaslužijo priznanje in naj bodo avtorju v bodrilo in kažipot k nadaljnjemu delu. Ob tej priliki se spominjam Deržajeve razstave v Jakopičevem paviljonu, kjer je podobno kot v knjigi »Gruh« kvantiteta močno prevladovala kvaliteto. Med 160 slikami (mislim, da se prav spominjam), je bila res dobra in mojstrska samo ena »Neskončnost« in nekaj akvarelov »Towerski most v megli i. dr.« Njegova paleta (glej izložbeno okno Učiteljske knjigarne) je še umazana, razmerje med »mrzlimi in toplimi barvami pa je še nedognano, zaradi česar trpe njegove slike mnogokrat na neenotnosti. Potrebnejši od študija angleških romantikov bi bil g. Deržaju študij francoskih impresionistov (Monet, Manet), neimpresionistov (Gaugin, Van Gogh, Cčzanne), sodobnikov (Matisse, Vlaminek, Picaso) in nemških avantgardistov emigrantov (Heckel, Nolde, Kokoschka, Pechstein, Grosz, Dix). Resničen umetnik je slikar šele tedaj, če koraka s časom in skuša razvoj pospešiti, ne pa zavirati. Dobro bi bilo, da bi g. Deržaj spoznal, da umetniku ni potreben samo zanos in korajža, temveč še v posebni meri kultura, avtokritika in okus. Z malo avtokritike utegne postati g. Deržaj dober slikar, kajti upam, da to, kar je dal do sedaj dobrega, ni nastalo samo po naključju. S svojim kaotičnim tekstom in s svojimi dobrimi lesorezi pa je dokazal, da bi storil mnogo bolje, če bi izdal knjigo samih planinskih motivov brez vsakega teksta. Seveda bi želel avtorju v tem primeru mnogo več resnega študija in priprav, kajti škoda za talent, če se ne razvije do tiste meje, kjer se meso in kri prelijeta v ustvarjeno delo.
Kaj je napotilo Eda Deržaja, da je izdal to knjigo? V predgovoru pravi: »Pričujoče delo je nastalo v času nasprostva skrbi, težav, pomanjkanje, jeze, sovraštva, zavisti, obrekovanja, natolcevanja, površnosti, snobizma, lenauzarstvu — v tej žalostni dobi, v kateri živimo«. V našem planinskem življenju in izživljanju je mnogo gnilega in nezdravega, in ker je imel tudi Deržaj mnogo grenkih doživetij, je sedaj vse te stare storije in neprijetne spomine kot balast odvrgel v knjigo »Gruh«, kar je zanj osebno dobro. Mogoče se bo šele sedaj lahko svobodno izživel kot umetnik in v tem vidim pozitivno stran knjige. Veliko, skoro vse, o čemer piše Deržaj, je res potrebno kritike, ampak kritike brez zavijanja in duhovičenja, seriozno pisane, s pravimi imeni in dejstvi. Besede »Gruh«, ki je naslov knjige, pa nam avtor sploh ne pojasni.
