Zima, zima bela
vrh gore sedela …
Stara šolniška.
Janez Gregorin: Čas teče. Saj se nam zdi, da smo še pravkar hodili po samotnem jesenskem gozdu, ki je med orumenelimi krošnjami odpiral razglede na sivomodrikasta slemena gora in na pozno, zaspano jasnino mirnega, trudnega neba. Po rebrih je žoltela skopa trava, ki jo je mrzli dih vetra gladil z oprezno dlanjo kakor dobri duh izmučeno čelo: rad bi jo uspaval za zimo, ko bodo beli kosmi pregrnili vse, kar je čez leto zelenelo, raslo, cvetelo, ko bodo bridke burje vihrale čez opustošene, mrtve ploskve. Le pa tu pa tam je še visel zadnji rumeni list na goli, črni veji, obledel in otožen kakor papir v stari knjigi, ki je že zdavnaj več nikdo ne rabi. Pod nogami je šumelo listje, v mračni gozdni globini je začivkal droben ptičji glas, nebogljen in ves zaskrbljen pred bližnjo lakoto in mrazom.
Rezko so ugriznili sekači ob zakrito skalo: glas se je razlegel po širni tokavi ostro in prodorno kakor po mrtvaški veži. Solčne lise po tleh in po deblih so se razlezle, zmehčale, vpile v tla, v listje, v lubje, v skale. Ob poti so male druščine lastavičjega, globoko plavega svišča ovešale uvele zvonce. Mrzlo in brezbrižno je studenec razkazal svoj motni vodni lesk. V skriti grapi je udaril kamen, odskočil in se zakotalil v grušč. Neka žival je daleč preč bogve v kateri gošči, presunljivo zalajala. Iz dolino se je izgubilo popoldansko zvenenje. Zaspanost, vdanost, nemir, skrb — vse ozračje je trepetalo v njih: v skrbeh teh najmanjših živih bitij, v nemem, enoličnem in otožnem snovanju mutastih stvari. Samo macesni, ki jim je veter na višinah česal redke zelene lase, so stali mirno, sami sebe svesti: najbolj tiho, samozavestno in značajno drevo, ki še sekiri s hladnokrvnim prezirom strmi v modrikasto bledi, sijajni obraz.
S polno zavestjo gledajo za spomladjo poletje, za jesenjo zimo, spremembe stvari, tok dogodkov, rast, ljubezen, smrti in odmiranja. Priče so, ko skozi ledenkasti sneg začenja v toplih viharnih urah spet zemlja kazati svoja umazana, rjava usta. Nič hitreje ne udari njih ravnodušno, izkušeno srce, ko se uveli, uležani prt, skopo pregrnjen pod njihovimi nogami, v strmini, med gnečo čeri, razbitin in strmih, nerodnih skalnih reber, ki so sama sebi napoti, spet nanovo pobarva, svetlo, živozeleno, bujno: vsaka, še tako neznatna koreninica vedno znova spet požene bilko in jo ozeleni, — njihovega tovariša v zimskem plesu, zlomljenega, že malo preperelega, zvestega druga v solncu in viharju pa ne bo nikdar več. Ali ni to lepo in žalostno? Ta mlada, živa travica in stvari, mrtvi veteran, siv od mahov in lišajev, siv od starosti, gosto porasel polnočni strani, kjer se je leto za letom znova zavaroval proti vlažnemu dihu saj. Ali njih tudi to ne gane. Samo majhno se razburijo, ko začutijo vroči val ljubezni, ki se kodra strastno in nemirno pod tli, pod surovo skorjo puste, siromašne zemlje, na kateri stojijo. Poletno solnce jih žge, kovinsko blešče od luči in ljubezni pijane trave daleč tam spodaj v pobočju. Sekire pojo, drvarji vriskajo. Vroči dnevi: ponoči nastavljajo macesni svoje razgrete glave izgubljenemu vetru, ki je že čez dan obredel skrite, od Boga zapuščene grape, kamor nikdar ne posije solnce, kjer mrzli, sajasti sneg nikdar ne skopni. Veter jih boža, ljubkuje, hladi: oni pa brez strasti strme k nočnemu nebu, kjer blešče goste, velike poletne zvezde. Jeseni vse umira, vse trepeta v smrtni slutnji. Dnevi dobivajo tako malo solnca kakor bolnik zdravila. Vetrovi nosijo pod plaščem že odurnost zimskega, bridkega mraza.
Megle so posivele, dež udari iz neba in z mlačnimi curki pere njihova debla, njihove nežne, toda čvrste veje. Viharne, puste noči zagrnejo ves svet, tesnobne ure teko, ko po zapuščenih jarkih in težko dostopnih rebreh v čudni motnjavi glasov javkajo duhovi uničenih življenj, od male marjetice, ki so jo pohodile okrutne človeške noge, od bukove veje, ki jo je odlomil pastir, da bi živini odganjal muhe in potem zalučal preč v goščo, od debla, ki ga je privlekel bogve odkod in zataknil v tolmun sredi nedostopne grape nepremišljeni, od jeze penasti hudournik, od planike, ki jo je utrgal in na ruši izgubil turist, od smreke, ki jo je bil zrušil vihar pa do mecesna, ki ga s samotnega skalnatega prestola pahnila v prepad mogočna skala. Od brega do brega koraka čez doline v črno megleno haljo zaviti strah.
Slovenski dom, 31. december 1936
