»Zakaj bi sploh hodili v Everest Base Camp?« se sprašuje nepalski vodnik in fotograf Ngima Sherpa, ko opazuje (in na vseh možnih družbenih omrežjih deli) neprekinjen tok pohodnikov na mostu pri Thukli, na 4620 metrih. Nato si sam odgovori zelo preprosto: »Ker je to vznožje najvišje gore na svetu.« Za razliko od slavnega Malloryjevega »Because it is there« pri Ngimi ni veliko filozofiranja. Everest privlači ljudi zato, ker je Everest.
Prizor, ki prikazuje neko posebno sceno, na nek način podobno tisti prehoda zasilnega mosta na Neretvi, je sam po sebi dovolj zgovoren. Če so ljudje nekoč romali zaradi vere (in to počnejo še danes), za pokoro, zaobljubo ali upanje na čudež, zakaj romajo turisti? Pot v Everest Base Camp je v marsičem podobna romarski poti. Dneve hodiš po isti dolini kot tisoči drugih, prenašaš utrujenost, mraz in redkejši zrak, ob poti pa se ustavljaš v nekakšnih postajah sodobnega romarstva. Na koncu te ne čaka relikvija svetnika, ampak pogled proti najvišji gori planeta.
A med starimi in novimi romanji obstaja pomembna razlika. Srednjeveški romar pogosto ni imel ne denarja ne prostega časa. Na pot je odšel kljub revščini. Današnji obiskovalec Everesta pa mora imeti oboje. Letalske vozovnice, dovoljenja, vodnike, prenočišča in več tednov dopusta. Romanje pod Everest je zato predvsem romanje svetovnega srednjega in višjega srednjega razreda. Ne romajo najrevnejši, ampak tisti, ki si lahko privoščijo čas za iskanje (novih?) izkušenj.
Morda zato Everest Base Camp ni zgolj turistična destinacija. Postal je nekakšno svetišče sodobnega sveta. Ljudje tam iščejo različne stvari: fotografijo za družbena omrežja, izpolnitev dolgoletnih sanj, občutek dosežka ali pa preprosto stik z nečim večjim od sebe. V času, ko si je mogoče skoraj vse ogledati na zaslonu, tisoči še vedno čutijo potrebo, da morajo tja osebno.
Ko Ngima Sherpa zapiše, da je vznožje Everesta neprimerljivo z drugimi turističnimi kraji prav zato, ker leži pod najvišjo goro na svetu, s tem pravzaprav pojasni bistvo sodobnega romanja. Ljudje ne prihajajo zato, ker bi bilo tam najudobneje ali najlepše. Prihajajo zaradi simbola. Zaradi (svoje) ideje. Zaradi občutka, da stojijo na kraju, kjer se zemlja najbolj približa nebu. Ali pa ker drugi delajo za njih? In sami ne vedo več prav dobro kaj bi še …
In čeprav danes namesto molitvenikov nosimo pametne telefone, namesto romarskih značk zbiramo fotografije, se v človekovi notranjosti morda ni spremenilo prav veliko. Še vedno romamo. Samo svetišča so postala drugačna. Gora pa je ostala tam. In mi še vedno čutimo potrebo, da gremo k njej.
