Alessandro Baù o standardizaciji alpinističnih pripovedi
Alessandro Baù, rojen leta 1981 v Padovi, je gorski vodnik, strojni inženir ter član Italijanskega akademskega alpinističnega kluba. Od leta 2009 je splezal številne smeri po svetu – od Dolomitov do Mehike, od Patagonije do Pakistana. Danes svoje izkušnje in pogled na gore deli v specializiranih revijah, na spletnih platformah in konferencah po Italiji.
Zagrizen vaterpolist – ves čas v bazenu je pri štirinajstih začel plezati z očetom. Ko je prišel čas za študij inženirstva, je pustil kapo in žogo ter se posvetil skalam in velikim stenam Dolomitov. »Postopoma sem odkrival alpinizem. smučanje, ledno in mešano plezanje, zimsko plezanje … in začel sem potovati.« Baù poudarja, da je danes že majhen pripovedni odtenek dovolj, da pri poslušalcu vzbudi željo in ga spodbudi k določenemu vedenju. V dobi digitalnih medijev se ta učinek hitro množi – a prav zato je treba biti pozoren na odgovornost pripovedovalca.
»Tveganje je neizogiben del alpinizma, a je le en njegov vidik. Če se v pripovedi osredotočimo zgolj nanj, lahko ustvarimo popačeno sliko, ki ima posledice za občinstvo.«
Na vprašanje Samuele Doria, ali se sodobna komunikacija o alpinizmu preveč vrti okoli adrenalina in nevarnosti, Baù odgovarja: »Videoposnetek z grebena, kjer so nevarnosti očitne, bo vedno pritegnil več pozornosti. Danes se vse osredotoča na čustveno plat. Ko sem začel plezati, je izhajalo le nekaj revij, kot je Alp. Danes smo vsak dan bombardirani z novicami, vzponi, rekordi … in zato je težko zaznati pravo vrednost nekega vzpona. Za laika ni razlike med nečim pomembnim in nečim običajnim – pojavi se le adrenalinski video ali agresivna objava. A tudi za poznavalce je včasih težko razumeti, kaj je res vredno pozornosti. Ponudba je postala standardizirana. Z več novicami vsak dan se težko poglobimo; ostajamo površni in razumemo manj.«
Kaj žene alpinista na vrhove?
»Adrenalin je del alpinizma, a mene bolj kot to žene potreba po gorskem okolju, po doživljanju narave. To je življenjski slog – uživanje v krajih, kjer imam srečo delati, in pogled na svet z višine.« Baù izpostavi tudi pomen cilja: »Kot nekdanji športnik sem razvil tekmovalno miselnost. Ko se navadiš na urnike, cilje, priprave … je težko izstopiti iz tega ritma. Celotna vizija – od priprave do izvedbe – je gonilna sila alpinizma. Adrenalin je le izjema, ki izhaja iz samozavesti, ta pa se gradi z znanjem, telesno pripravljenostjo in razumevanjem konteksta.«
Kako nagovoriti mlade in širšo javnost?
Baù trenutno koordinira projekt CAI Eagle Team, ki je namenjen mladim alpinistom. »V Italiji je tak projekt dolgo manjkal. V drugih državah – kot so Slovenija, Švica, Nemčija, itd. – že obstaja. Gre za prenos znanja in izkušenj mentorjev na mlade, za gojenje prihodnosti alpinizma.«
O komunikaciji pa dodaja: »Stara alpska formula je danes zastarela. A verjamem, da lahko z združevanjem pozitivnih vidikov preteklosti in sedanjosti izboljšamo sodobne oblike pripovedovanja. Včasih je bilo v revijah le nekaj večjih objav na mesec, ki so resnično analizirale pomembne vzpone. Morda bi morali znova razmisliti o količini in se osredotočiti na kakovost.«
