Ko se Alpe spreminjajo v igrišče za redke – Zadnji letošnji razmislek o privilegijih, zavajanju in politični odgovornosti
Leto je spet naokoli in kot že nekaj zadnjih desetletjih lahko opazujemo, kako se je alpsko smučanje iz množičnega zimskega športa preoblikovalo v industrijo, ki vse bolj služi interesom najbogatejših. Kar je bilo nekoč dostopno širokemu krogu ljudi – družinam, šolskim izletom, lokalnim skupnostim, delovnim ljudem, ki so jih avtobusi pripeljali pod gondole in vlečnice –, se danes spreminja v luksuzno blago, ki ga spremljajo bleščeče podobe trajnosti, a za njimi pogosto stoji le dobro naoljen greenwashing.
Greenwashing, kot ga opredeljujejo strokovnjaki, je vseprisotna strategija, s katero podjetja in institucije svoje dejavnosti predstavljajo kot okolju prijazne, medtem ko njihov dejanski vpliv ostaja enako škodljiv ali celo slabši. V alpskem prostoru je ta strategija postala skoraj norma: umetni sneg, energetsko potratne žičnice, razsvetljeni poligoni, helikopterski transferji, hotelski kompleksi, luksuzbe hiške, ki se oglašujejo kot »trajnostni,« ker imajo na strehi nekaj kvadratnih metrov sončnih celic.
A za kulisami se dogaja nekaj drugega. Veliki turistični lobiji ne skrivajo svojih ciljev: graditi nove objekte, ker le prenova prinaša dovolj dobička; dvigovati standarde na pet ali šest zvezdic; napihovati cene nepremičnin; preusmerjati ponudbo iz »nedeljskega turizma« v segment superbogatih. Alpske doline, ki so nekoč gradile smučišča, da bi preprečile odseljevanje, danes izgubljajo še »tiste najbolj trmaste« prebivalce in to prav zaradi luksuza.
Smučanje kot globalni luksuzni produkt
Pred pandemijo je londonska agencija Scott Dunn lansirala 34-dnevno »Epic Round the World Ski Tour« – potovanje, ki povezuje Zermatt, Japonsko, Kanado, Aspen in Islandijo. Helikopterji, zasebni leti, ogrevani igluji, hotelske suite nad, oblaki. Smučanje kot simbol ekstravagance, ne kot šport.
To ni osamljen primer, temveč simptom. Zermatt se dviga. Cervinia se dviga. Cortina je že tako visoko, da si domačini ne morejo več privoščiti lastnih domov. Žičnica Klein Matterhorn postaja magnet za milijarderje, ki pristajajo s helikopterji. V imenu »razvoja« se razmišlja o »žrtvovanju« območij, kot so Cime Bianche, za projekte, ki služijo majhnemu krogu ljudi, a jih financira širša javnost.
In tu se začne vprašanje družbene pravičnosti.
Kdo plačuje za umetni sneg? Kdo plačuje za luksuz?
Umetni sneg, ki ga je zaradi podnebnih sprememb vsako leto več, je energetsko izjemno potraten. Stroški infrastrukture, elektrike, vode in vzdrževanja se pogosto prelijejo v javne proračune. Lokalni prebivalci plačujejo višje davke, dražje nepremičnine, izgubljajo dostop do prostora, ki je bil nekoč njihov. Medtem pa tisti, ki si lahko privoščijo 10.000 evrov za teden smučanja uživajo v »trajnostnih resortih,« ki so trajnostni le na papirju.
Evropska politika: del rešitve ali del problema?
V tem kontekstu se postavlja vprašanje, ki ga Camanni v prispevku o »pranju« na Lo scarpone le nakazuje, a ga je treba izreči jasno: Zakaj se evropski poslanci in odločevalci ne ukvarjajo s tem vprašanjem? So sami največji »pralci« denarja?
Alpski prostor je skupna evropska dediščina. Podnebne spremembe, vodni viri, raba prostora, javna sredstva – vse to presega nacionalne meje. A namesto da bi se v Bruslju odprla razprava o: regulaciji energetsko potratnih zimskih centrov, omejevanju helikopterskega turizma, zaščiti visokogorskih ekosistemov, socialni pravičnosti v alpskih regijah, se pogosto zdi, da so odločevalci sami del kroga privilegijev, ki ga ta industrija ustvarja. Alpski luksuz je postal politično udoben: vabljiva kulisa za srečanja, konference, neformalna druženja. Težko je kritizirati sistem, katerega ugodnosti uživaš.
A prav zato bi morala biti razprava toliko bolj nujna.
Ko sneg postane posel za redke
Smučanje kljub vrstam, ki jih zaradi pomanjkanja snega zadnje čase gledamo, ravno tako kot planinstvo oziroma pohodništvo (ob zimskem pohodu na Stol so nekoč našteli po 5000 tisoč in še nekaj več ljudi v dveh dneh in koliko jih je dandanes?), ni več množični šport. Postalo je simbol razslojevanja. Postalo je industrija, ki se napaja iz javnih sredstev, a služi zasebnim interesom. Kanin je enkrat država zgradila in povsem razgradila tamkajšnji prostor, potem pa je sistem zaupala pijavkam, ki so ga do te mere izpili, da je treba vse »jovonanovo.« In tu nastopijo razni promotorji stranskih dobičkov željni, greenwashing pa se prepleta z ekstravaganco in okoljska vprašanja se potiskajo v ozadje, ker bi resna razprava ogrozila dobičke.
In vendar je prihodnost Alp odvisna od tega, ali bomo imeli pogum, da se o tem pogovarjamo. Ne le o tem, koliko snega bo še padlo, temveč o tem, kdo si bo lahko privoščil dostop do gora in kakšno ceno bodo plačale skupnosti (ne tiste, ki pobirajo parkirnino in jo tlačijo v svoje žepe), ki tam živijo. Če je smučanje postalo posel za redke, potem je naloga politike – tudi evropske –, da se vpraša, ali je to pot, ki jo želimo nadaljevati.
PN
