24UR INŠPEKTOR┃POP TV ┃POPoln kanal
Prispevek Ane‑Marije Ficko »Bivak – zatočišča v sili, ne brezplačni hoteli z razgledom,« odpira vprašanje, ki ga v slovenskih gorah čutimo vse pogosteje: kaj je danes (sploh še) bivak in kako ga razumemo kot obiskovalci? Na primeru vsem in vsakomur prosto dostopnega bivaka pod Skuto (pod Ojstrico je enostavno zaklenjen in nikoli izpostavljen?), enega najbolj prepoznavnih in arhitekturno izstopajočih zavetišč, avtorica pokaže, kako se je njegova vloga spremenila – od skromnega zatočišča v sili do priljubljene točke množičnega gorskega turizma.
Med vzponom čez Žmavčarje opazi, da pot ni več domena lovcev in alpinistov, temveč dobro uhojena steza, ki jo uporabljajo tudi tisti, ki v gore prihajajo (zgolj) zaradi fotografij in družbenih omrežij. Bivak pod Skuto je postal Instagram atrakcija, kar prinaša več obiska, a tudi več smeti, neprimerne rabe (v prispevku ni posnetkov zlatorjavih kupčkov in posledično vsepovsod raznesenega papirja – bivak nima latrine) in napačnih pričakovanj.
Ko se vreme ponoči obrne – strele, veter, tema – bivak pokaže svoj pravi pomen: varno zatočišče, ne turistična izkušnja. Organizacija Planinska zveza Slovenije opozarja, da je to njegova edina funkcija: zavetje ob poslabšanju vremena, izčrpanosti, poškodbi ali temi, ne pa klasično prenočišče.
Prispevek opozori tudi na širši trend: gore postajajo prostor množičnega turizma, podobno kot v Italiji, kjer že razmišljajo o omejevanju obiska na najbolj obremenjenih območjih. Zato je vse pomembnejša planinska kultura – preprosta pravila, ki ohranjajo gorski prostor: počisti za seboj, odneseš smeti, zapreš bivak in ga pustiš takšnega, kot si ga našel.
Avtorica zaključi z mislijo, ki preseže razgled: največji preizkus sodobnega obiskovalca gora ni, kako visoko pride, temveč kaj pusti za seboj, ko se vrne v dolino.
