Planinski dom bodo popravili in preuredili
Jutro, 21. april 1939 – dLib.si
Brezje, 18. aprila 1939
V naši občini je že od nekdaj planšarstvo zelo razvito. Imamo dve planini, Mošenjsko na Jelovci in brezjansko planino Pungrat na Košuti. O Mošenjski je »Jutro« že obširno pisalo in zdi se nam potrebno, da javnost seznanimo še s Pungratom, ki po svoji naravni legi in ugodnih podnebnih razmerah prav nič ne zaostaja za ostalimi planinami na Gorenjskem, le žal, da je slabo oskrbovana in zato nima obiskovalcev.
Je uro hoda vzhodno od poznanih Kofc nad Tržičem na obširni gorski planoti v višini 1490 m. Na južni strani meji na smrekov gozd, proti severu pa jo zapirajo grebeni, ki dosežejo v Kladivu 2095 m. Že nad sto let je last brezjanske planinske skupnosti, ki je do izvedbe zakona o agrarni reformi pred petimi leti delila svoje lastninske pravice z baronom dr. Karlom Bornom. Na svoji planini so Brezjani pred svetovno vojno sezidali planinski dom in hlev. Obe poslopji so opremili z vodovodom, kar je za višino 1490 m že nekaj posebnega. Dom sam pa so uredili po zgledu turističnih koč, da se je mogel v njem dobro počutiti tudi najbolj razvajen turist. Razumljivo je, da je bila planina dobro obiskana, saj je nudila poleg planšarskih dobrin obiskovalcu krasne sprehode po razsežni planoti, obdarjeni z zdravim višinskim podnebjem, in lepe ture na številne vrhove s krasnim razgledom po Gorenjskem in Koroškem.
Dočim je bila planina Pungrat do leta 1932. deležna številnih obiskov, je po tem letu postajala bolj in bolj osamljena, toda ne zaradi konkurence lepših gorskih predelov, saj je po naravnih krasotah in prijazni idiličnosti skoraj brez tekmeca, marveč zaradi propadanja gospodarskih poslopij in površnega oskrbovanja. Med člani planinske skupnosti je namreč nastal razdor v trenutku, ko je prišlo do izvedbe zakona o agrarni reformi. Vnema, ki je prejšnje čase zaposlila vse sile pri vodstvu uspešnega gospodarstva na planini, se je vpregla v jarem neplodnih borb za osebno veljavo. Posledica se je pokazala prav v kratkem na planinskih poslopjih ki danes skoraj ne predstavljajo drugega kakor kup razvalin, kajti zob časa razdira v višinah hitreje kakor v dolini. Spor se je globoko zagrizel v vrste naših gospodarjev in grozilo je, da naše planšarstvo zamre, kajti agrarna skupnost je začela lesti v dolgove. Jasno je, da oblastvo spričo kaotičnih razmer ni moglo ostati mirno, saj ni moglo dovoliti, da propade stoletno delo naše vasi. Takorekoč ob 12. uri je posegel v naše razmere komisar za agrarno operacijo v Ljubljani in napravil red. Skupnost je dobila nov odbor in novi načelnik g. Anton Frelih se je požrtvovalno lotil težke naloge, da likvidira spor in obnovi planinsko gospodarstvo. Pod novim vodstvom so se duhovi pomirili, med članstvo se je vrnilo zaupanje. Kakor kažejo sedanje razmere, bo letošnje poletje dobil Pungrat novo lice, njegove zgradbe se bodo iz temelja popravile. Na naši planini bo spet prijetno, spet bo dostopna prijateljem naših gora, in kdorkoli bo obiskal prijazni Pungrat, se bo spet in spet vračal v njegovo osrčje, kajti čar in zdravje, ki sta na tem prikupnem koščku naše zemlje doma, človeka mikata, da se ne more odreči njunemu iskrenemu vabilu.
