Pogumni podvigi naših zimskih alpinistov – Starejši rod plezalcev ne miruje
Jutro, 23. april 1939 – dLib.si
Trden, kakor skala
je slovenski rod,
kvišku, kakor skala
vodi naša pot.
(Pesem gorenjskih Skalašev).
Še se v soncu belijo iz dalje visoki vrhovi gora. Tu se zima umika zmagujoči Vesni vedno više; le nekatere snežne krpe še nekoliko kljubujejo naraščajoči moči sončnih žarkov. Ni dolgo tega, kar so naši alpinisti hodih po teh gorah, pokritih z debelim snežnim plaščem, v mrazu, vetru in bleščečem soncu iskali prehodov k samotnim vrhovom. Letos je bilo njih trdo delo poplačano z lepimi uspehi.
Na nekatere vrhove naših Alp se še nikdo ni povzpel v pravi, globoki zmrzali. Med temi vrhovi so v Julijcih Srednja in Visoka Ponca (oba vrhova nad Planico), na katera je stopil letos pozimi prvi Uroš Zupančič sam — brez spremljevalca, številni uspehi tega izredno podjetnega predstavnika mlajšega plezalskega pokoljenja so bili kronani baš ob njegovi desetletnici udejstvovanja v gorah.
Prvi pristop v zimi na Kotovo Špico, katerega je izvedla odlična skupina gorenjskih Skalašev (Jože Čop, dr. Potočnik, Korenini) in ki je v razvoju naše alpinistike ravno tako pomemben kot prva pristopa na obe Ponci, je bil veliko podjetje, kakršnega se morejo lotiti preizkušeni možje.
Severna stena Triglavska je doživela v tej zimi dva obiska. V sredini februarja, ko bi moral biti še zelo hud mraz, je bilo v gorah prilično toplo; vreme je imelo skoro spomladanski značaj. Dnevi so bili prijetni, noči takisto prijetne, da brez ostrega mraza, kakršnega bi bilo sicer pričakovati sredi koledarske zime. Skupina akademikov (Anderwald, Malovrh, Jordan, Slapar) je izkoristila to ugodno vreme z vzponom po severni steni Triglavski. Večje število plezalcev pa tudi nedostatek plezalnih vrvi je oviralo hitrejše napredovanje v steni, kjer so bile poledenele »bele plati« ena izmed največjih težkoč. V zamudnem delu jih je prehitela noč in morali so prenočiti v steni, nakar so bili le slabo pripravljeni. Po 18 urah čistega plezanja so končno izstopili po strmem žlebu (Prevčev izstop, ki je najlažji in najkrajši) na ledenik in s sestopom v dolino je trajala cela tura okoli 35 ur.
Ne smemo misliti da so vzponi v stenah lažji, ko zima po koledarju neha in nastopi pomlad. Sredi aprila leže na južnih pobočjih skrite samo še nekatere snežne liste, na severnih plateh pa vlada še pravo zimsko stanje. Večje toplotne razlike v pomladni dobi povečajo težkoče vzpenjanja po severnih straneh. Topla voda namreč, ki se razliva po pečevju, stencah, žlebovih, zmrzne kmalu potem ko sonce zaide za goro in je stena v senci, pečevje je prevlečeno s tanko plastjo ledu. Poleg tega pa je ob sončnem gretju v zatišju, v žlebovih, kotanjah prava poletna vročina, kuha kakor v kotlu, dočim lahko v robu, ki je izpostavljen vetru, zmrzuje. Pod približno takšnimi okolnostmi si je utrl prehod čez Severno steno triglavsko Uroš Zupančič v aprilu 1935. Po Nemškem stebru (Zimmer-Jahnova smer) ga je vodila smer. To je do danes gotovo največja činitev v Severni steni triglavski pozimi.
Tudi letos o veliki noči je poskušal mojstranski plezalni vodnik Brojan z gdč. Hrastnikovo plezati Nemški steber. Vstopil je v Wagnerjevi grapi, pa se je moral umakniti v Slovensko smer in izstopiti v Prevčevem žlebu.
V martuljških vrhovih v svetu okoli Rokavov, kjer so malemu skalaškemu zavetišču samotni vrhovi zelo blizu, so se jeseniški plezalci povzpeli na Spodnji Rokav skozi Ozebnik med Rokavi in Kotel; dalje so preplezali zasneženi in izpostavljeni greben od Dovškega Križa do Široke peči ter bila na obeh imenovanih hribih.
Lepo podjetje je bil tudi zimski pristop na Pihavec, vrh nad zatrepom doline Vrata, nad Luknjo. Pri teh vzponih so sodelovali Jože Čop, dr. Potočnik, Korenini, katerim sta se v grebenu Dovški Križ—Široka Peč pridružila še Brojan in Dimnik.
Ne bi bilo delo naših alpinistov popolno, in ne bi užitka polnega dela po vezali s koristnim. Tam na vrhu ozebnika med Srednjim in Visokim Rokavom sta v mrzli noči preizkušala inž. Avčin in inž. Lasič šotor ter spalne vreče v odpornosti proti mrazu. Naslednjega dne sta se že v družbi tovariša Dovjaka povzpela na Visoki Rokav.
O veliki noči sta Andervald in Malovrh poskušala preplezati zapadno steno Špika. Neugodne snežne prilike, namreč sipek sneg, so onemogočile ta vzpon.
Poglejmo še nekoliko na delo v gorah severno od Ljubljane na Grintavce. Tu je bil rešen morda eden izmed največjih še preostalih problemov, namreč okoli 300 metrov visoki severno vzhodni raz Kompotele. Trdijo, da ta raz do danes sploh še ni bil preplezan, niti poleti ne in je to prvi pristop sploh po njem na vrh Kompotele, ki je s smučmi dostopen od Doma na Krvavcu. Dostop do razu samega je precej težaven in vodi po strmih grapah, prekinjenih s pragovi. Plezalci Ogrin, Podbevšek, Dolničar, Kremžar, Podboršek so v februarju pri težkih okolnostih (2 padca) izvedli ta vzpon.
Gora Grintavec je v zimi najlažje in najhitrejše dostopen vrh, in v vsakem mesecu je doživel že mnogo obiskov. Letos o veliki noči, ko je koča na Kokrškem sedlu nudila prijetno zavetišče, je bil poset Grintavca še posebno velik, k čemur je pripomoglo to krasno vreme.
Greben nad Dolgo steno, ki začenja pri Malih Vratcih, so v februarju plezali Babinek, Dolničar, Gombač. Po tem grebenu vodi markirana pot, ki pa ni mnogo znana.
Razume se, da vrhovi okoli Korošice niso ostali tudi to zimo brez obiskovalcev.
Zimski pristop na Brano naravnost iz Bistrice po tako zvanem »Kaptanovem plazu« je delo vrvitve Režek-Kopač-Tarter.
Število naših zimskih alpinistov je majhno; posebno pičlo je onih, ki posečajo visoke samotne vrhove. Peščica imenovanih in še nekateri, ki se niso mogli letos udejstvovati iz katerih koli razlogov, tvori kader vztrajnih in borbenih moči v osvajanju zasneženih vrhov. Le redke, ki se srečujejo tam gori v objem snega in ledu, veže enak nazor, enako hrepenenje po velikih doživetjih. Zimska alpinistika, ki je najtežja panoga alpinistike sploh, je pri nas na pohodu. Preizkušeni planinci prednjačijo, le redko se jim pridruži kdo od mlajšega rodu. Mnogo je še dela v gorah pozimi; za to delo bo pa moral prijeti mlajši rod. Njega čakajo še veliki uspehi. Le če bo v njem dovolj volje in poguma. Že danes moremo opaziti, da se zimska alpinistika preusmerja in da mladi rod zavrača stare predsodke. V stenah, ki so se zdele svoječasno nepreplezljive, pa so bile pozneje poleti preplezane, si sedaj novi rod, kateremu prednjači akademska mladina, utira pozimi svoja pota. Še je nekoliko vrhov, ne zavzetih v pravi zimi; k njim vodi pot po nepretežavnih stenah, kjer so pozimi premagljive težkoče. Borbena, mladina, silna po volji, vztrajna in nepopustljiva, bo v borbi žela zmag. In čim težja bo borba, tem lepše bodo zmage in tem lepše bodo zmage in tem večja bo sreča.
ič.
