Jutro, 20. april 1939 – dLib.si
Pomlad je definitivno prodrla v našo deželo. Letos se je sicer zakasnila za cele tri tedne, toda končno je le prišla. Južne tople sape so zopet prijetno zapihale, sneg je po dolinah že davno skopnel in tudi v planinah ga jemlje vidno smučarjem izpod nog. Zakaj pa ravno spomladi južni topli vetrovi, tako prijetno vplivajo na človeško razpoloženje in na njegovo duševnost?
Naša domovina tostran Alp ali uradno dravska banovina, leži pretežno v gorah ali vsaj višjem hribovju. Zato je z meteorološkega vidika karakteristična, po slapovitih vetrovih, ki se spuščajo z vrh gora in hribov v dolino. Opazujmo na primer prihod južnih vetrov. Kdaj pa prav za prav zavladajo pri nas južne sape? Če se bliža z Atlantskega oceana takozvani zračni vrtinec ali ciklon, čigar središče je karakteristično po tem, da ima zelo nizek zračni pritisk, privlači to središče zrak od vseh strani k sebi. Zrak piha tedaj iz Evrope proti Atlantskemu oceanu. Ker pa se vsako gibanje na severni polobli naše zemlje odklanja na desno stran od svoje smeri, krožijo vetrovi proti središču ciklona v nasprotnem smislu urnega kazalca. Kadar je lega ciklona taka, da leži njegovo središče recimo že nad Rokavskim prelivom med Evropo in Anglijo, zapihajo nad Slovenijo jugozahodni, južni in jugovzhodni vetrovi. Ker prihajajo z juga in iznad Sredozemskega odnosno Jadranskega, morja, so topli in vlažni. Pod vlažnim zrakom razumemo zrak, ki vsebuje mnogo nevidnih vodnih hlapov, če vsebuje vsak kubični meter vlažnega zraka okoli 20 gramov vode v obliki hlapov, je tak zrak že zelo vlažen. Na svojem potovanju proti zapadni Evropi pa morajo južni vetrovi prekoračiti Alpe. Pri tem se morajo dvigniti povprečno preko 2000 do 3000 m visokih planinskih grebenov. Čim pa se prične zrak dvigati, se tudi ohlaja in sicer na vsakih 100 m vzpona za 1° C. Pri dvigu zraka se mu temperatura stalno niža. Zrak pa more pri neki določeni temperaturi vsebovati samo določeno množino vlage, čim pade temperatura do te stopinje, pravimo, da je zrak dosegel rosišče in vlaga se prične izločevati najprej v obliki zelo majhnih vodnih kapljic, ki tvorijo oblak, v katerem se stalno združujejo v večje, dokler ne padejo kot dež na tla. Ko se tedaj južni vetrovi vzpenjajo preko južnih pobočij naših planin, pride v neki določeni višini do tvorbe oblaka. Ta višina zavisi od vsakokratnih temperaturnih in vlažnostnih razmer zraka. Vrhovi in grebeni se zavijejo v oblake ali kakor pravimo, dobe »kape«. Zelo pogostoma iz teh oblakov tudi dežuje. Če je zrak dosegel rosišče še pod grebenom, se pri nadaljnjem vzpenjanju ne ohlaja več na vsakih 100 m za 1° C temveč za manj, povprečno samo za ½º C. Tista toplota namreč, ki je vzdrževala vodne hlape v plinskem stanju, je sedaj prosta in je od rosišča dalje na razpolago zraku. Zrak jo uporabi tako, da se pri nadaljnjem vzponu ne ohlaja več tako naglo. Čim vetrovi dosežejo greben, se spuste na nasprotni strani, v tem primeru na severni strani planin, zopet ob pobočju navzdol. Pri tem se vrši nasprotni proces, kakor pri vzponu. Tu se je zrak ohlajal, pri spustu pa se zopet segreva in sicer sedaj stalno za 1° C na vsakih 100 m spusta.
En priprost primer v številkah nam ta fizikalni proces najbolj jasno razloži. Recimo, da dospe južni morski zrak po Soški dolini in njenih stranskih dolinah do južnega vznožja Bohinjskih gor, recimo v Tolmin s temperaturo 20° in vlago 10 gramov v kub. metru. Z nadmorske višine Tolmina 200 m se mora zrak dvigniti preko 2000 m visokih Bohinjskih grebenov ali relativno za 1800 m. Pri gornjih temperaturnih in vlažnostnih pogojih je rosišče pri 11° in sicer v v šini 1100 metrov. Pri nadaljnjem vzpenjanju se od te višine dalje vrši zgoščevanje in se za nadaljnjih 900 m vzpona zrak ohladi samo še za 4.5° C. Na greben dospe zrak s temperaturo 6.5° C. Nato se spusti proti Bohinjskemu jezeru, ki leži 500 m nad morjem, tedaj obsega padec zraka 1500 m in se pri tem segreje za 15°, C. Pri Bohinjskem jezeru ima južni zrak 21.5° C, tedaj višjo temperaturo kakor v Tolminu. Pri tem moramo upoštevati, da leži Bohinj za 300 višje kakor Tolmin, še bolj pa so važne sedaj vlažnostne razmere v Bohinju. Ker se je pri vzponu na južnem pobočju iz zraka izločevala vlaga v obliki dežja — vsak kubični meter zraka je dal 3 gr vode — je zrak ob Bohinjskem jezeru bolj suh kot v Tolminu. V Tolminu je znašala vlažnost okoli 60%, v Bohinju pa samo še 40%. Južni veter dospe tedaj v Bohinjsko kotlino kot topel in suh veter, kar Bohinjci prav prijetno občutijo. Ta veter je razmeroma močan, ker se vrže z vrhov navzdol v obliki slapa. Zato spada tudi med slapovite ali padajoče vetrove. Padajoče vetrove opazujejo povsod v Alpah in so jih poznali že stari Rimljani. Imenovali so jih »ventus favonius«, kar bi se reklo po naše »prijetni« veter. Beseda favonius se je izmaličila v teku časa v nemški »Fohn«, in slovenski meteorologi so enostavno prevzeli besedo »fen«. Naš narod tega izraza ne pozna in imenuje vsak južni veter enostavno »jug«.
Vendar pa moramo točno razlikovati vlažni jug pred gorovjem, ki ga v Italiji imenujejo »scirocco«, in suhi jug, ki ga zlasti po Tirolskem in Bavarskem poznajo kot »Fohn«. Fen more nastajati v teku vsega leta, vendar pa pride do izraza prav posebno spomladi. Dasiravno nima fen vse svoje toplote iz južnih toplih pokrajin, saj smo prej ugotavljali, da se pri prekoračenju vrhov uporablja tudi prosta »latentna« toplota za njegovo segretje, vendar pravimo, da je prodrla pomlad v deželo, kadar zapiha topli in suhi fen. Kadar se spomladi pojavi fen v še zasneženih planinah, se trdi zmrzli sneg »sren« razmehča in se prične topiti. Smučarji pravijo takemu snegu, da je »gnil« in ni prijetno se po njem smučati, ker je tak sneg zelo težak in se smučke zelo vdirajo.
Pomladanski fen v planinah je zelo nevaren, ker povzroča plazove. Sneg se topi, postane mehek in spolzek, ter zdrči v strmejših pobočjih navzdol. Ker je fen zelo suh, sneg hitro izhlapeva in gineva, kar je zelo karakteristično za pomlad. Popolnoma jasno je, da se oblaki pri spuščanju fena navzdol razkade. Ozračje postane prozorno in vsi oddaljeni vrhovi, se nam zde zelo blizu. Kadar vidimo v Ljubljani zelo jasno Kamniške planine in se nam zde zelo blizu, tedaj vlada fen v Savski dolini. Bliža se slabo vreme, kajti za prvim fenom se pojavijo kmalu pravi južni vetrovi, ki so tako napolnjeni z vlago, da se oblaki tudi pri spustu fena v ljubljansko kotlino ne razkade.
Fen se pojavlja vzdolž vseh pobočij tostran Alp in Kraške planote. Zlasti na Kočevskem ga zelo pogosto občutijo, ker se spušča s Snežnika in sosednih grebenov v Kočevsko ravan in v dolino Kolpe. Fen ima svoj poseben vpliv na človeško razpoloženje. V njegovem ozračju postajajo ljudje bolj veseli in živahni, kar je pač posledica toplega in suhega zraka. Zlasti so ob takih dnevih otroci v šoli zelo nemirni. To bi morali naši šolniki vedeti da bi bili za časa fena nasproti mladini bolj obzirni. Vemo, da se spomladi zlasti zaljubljencev polasti neka melanholija in ugotovljeno je, da ob fenskih dnevih še prav posebno. Statistika samomorov je pokazala. da je samomorov ravno ob fenu največ. Študij vpliva fena na človeka je privedel celo tako daleč, da smatrajo sodnije zlasti v dolinah Gornje Italije fen kot olajševalno okoliščino pri marsikaterem zločinu, med drugimi tudi pri zapeljevanju deklet in javnih posilstvih. Tudi pri nas je fen redna prikazen in vsakdo se ga nehote razveseli, četudi ne pozna njegovih fizikalnih posebnosti, ker ga izvabi iz zatohlih mračnih sob ven na prosto v prirodo.
R. O.