Delo, 12. oktober 1968
V Trenti nisem bil že več let — Tudi letos sem odlašal do zadnjih dni, ko je še vozil avtobus čez Vršič
9. septembra 1968
Kar čeden dan sem ujel. Vse je bilo oblito od pozno poletnega sonca, le okrog vrha Prisojnika in Razora so se preganjale cunjaste megle. Voz je naglo pobiral oštevilčene okljuke.
Biferitis
»Dvajset minut postanka!« je oznanil sprevodnik, ko smo obstali pod Erjavčevo kočo. Treba je ohladiti motor, to se ve. In v koči gostoljubno postrežejo s tem in onim. Tega niti ni treba posebej povedati. Sprevodnik in voznik sta prva na startu. Zelo umerjeno stopata v napeti breg, da ju lahko vsi dohajajo, tudi tisti, ki so se najprej pozanimali za kak pripraven obcestni grm. Le neka stara gospa in jaz sva ostala v vozu.
Med avtobusnimi potniki je močno razširjena nalezljiva bolezen s strokovnim imenom biferitis. V pretežni meri so njene žrtve moški vseh starosti in poklicev, pri ženskah se navadno pojavlja le v lažjih oblikah. Doma takemu človeku tudi po ves dan niti na misel ne pride občutek žeje ali lakote, čim pa se usede v avtobus, že ga zajame neusmiljeni kujon biferitis, da bi ga vrag! —
Tičarjev dom — comme il faut (»kot je treba«)!
Samo dva okljuka više leži vrh prelaza Vršič (1611 m). Spet smo se ustavili za dvajset minut. Zdaj takega postanka gotovo ni terjal motor, ampak očitno biferitis. Kajti tam stoji Tičarjev dom. Nekoliko manj v breg je do njega nego k Erjavčevi koči. Spet se je avtobus izpraznil. Procesija je zajela še mene, ki doslej še nisem videl nove stavbe.
Imenitna reč že od zunaj! Znotraj sem si pozorno ogledal samo prostorno in nekoliko preveč našarjeno obednico ter skozi strežno odprtino sodobno urejeno kuhinjo. Všeč mi je bila tudi brhka točajka v bifeju; zakaj ne bi še tega povedal!
Srečanje po 57-letih
Nenadoma je stopil predme slok sivolas možak, za glavo višji od mene. Opazil sem ga bil že prej, da me nekam zvedavo pogleduje.
»Oprostite mi nadlego,« mi je prijazno segel v roko, »da vas pozdravim po več ko pol stoletja, kar sva se spoznala! Natanko povedano, bilo je leta 1911, na orožnih vajah v Ponikvah pri Laščah, ko sem vas kot podoficir protežiral, da ste dobili nekoliko boljše prenočišče nego drugi rezervisti. Jeraj je moje ime, se me kaj spominjate?«
»Niti malo ne, to pa drži, da sem bil takrat na orožnih vajah. Toda povejte mi, človek božji, kako ste mogli po tolikem času zaslediti na mojem obrazu še kako znano potezo? To je vendar več ko čudno!« »Koj, ko sem vas ugledal, me je kakor preblisnil tisti davni dogodek iz Ponikev. Kolikor je bilo še negotovosti, je splahnila, ko sem tamle v vpisni knjigi videl vaš podpis. Veliko vaših člankov sem bral vsa ta dolga leta v raznih časopisih in revijah, nikoli več pa vas nisem od takrat srečal in tudi vedel ne za vaš naslov.« Kakšno naključje, da sva se našla tu gori, kjer so istega leta, ko sva se midva spoznala, začeli graditi prvotni Tičarjev dom, ki še zdaj stoji, upokojenec med planinskimi postojankami …
Skrij se Kugy!
Že visoko z brega se prikaže okrogla ploščad s Kugyjevim spomenikom. Komaj minuto vstran od 48 ovinka drži k njemu položna sprehajalna pot. Bifeja pa tam ni, zato se nismo ustavili, niti toliko ne, da bi bil sprevodnik povedal vsaj ime moža, ki je proslavil Trento in Trentarje po vsem kulturnem svetu. Mar avtobusno podjetje (v tem primeru Transturist) res nima zanimanja za nič drugega nego samo za tisto, kar je neposredno povezano s pretakanjem denarja? Velja torej še zmerom, kar je povedal že Prešeren: da le petica da ime sloveče. Velja še zmerom bolj! Skrij se, Kugy, če ne maraš bifeja! —
Sam na skupnem ležišču
Izstopil sem pri planinski koči Zlatorog. Zelo čista gostinska soba, lepo pogrnjene mize, na njih trioglati porcelanasti pepelniki z rdečini napisom CINZANO, kakor da je spet laška meja na Triglavu … Pa ne. Lepo po domače so mi povedali, da bom lahko prenočil na skupnem ležišču, kajti imajo vse drugo oddano. Prejšnja leta sem ob tem času lahko dobil sobo z eno posteljo, pa še na izbiro. Zelo verjetno, so dejali, ampak zdaj je pač tako. Naj bo pa tako, sem si mislil, saj me s smrčanjem nihče ne bo motil ob moji hudi nagluhosti, kvečjemu jaz koga.
Po kosilu sem se nekaj časa pomudil pri vpisni knjigi. Dasi je stara že nekaj let, je kar čedna zunaj in znotraj, kakor take zlepa že nisem videl v kaki drugi planinski postojanki. Nobene čečkarije, nobenih neslanih pripomb, nobenega brezglavega zapravljanja prostora, skratka knjiga, ki je je človek vesel. Ima pa vseeno veliko pomanjkljivost, ki sem jo odkril šele po svojem vpisu. Name je prišla tekoča številka 6703, ki sem si jo, kakor imam že navado, zabeležil tudi poleg odtisnjenega žiga v svoji planinski izkaznici. Ko pa sem nato začel pregledovati bližnje predvpisnike, zapazim nemalo začuden le nekaj vrstic nad sabo vpisno številko 4 tisoč in toliko, torej kar ogromen preskok in seveda debelo pogreško. Manjših pogrešk ne manjka v prejšnjih mesecih, zato bi bilo treba prekontrolirati vse letošnje vpise, če bi hotel dognati, katera vpisna številka mi v resnici pritiče. Če bi oskrbnik te številke sam zapisoval, kakor je pravzaprav njegova dolžnost, bi do take zmede ne moglo priti.
Do mraka sem se potepal po najbližji okolici. Nekaj novih vikendov je zraslo ob Zadnjici, žage niže doli ni več, tako sem lahko nemoteno »prodiral« ob sproščenem potoku vse do njegovega izliva v Sočo. Edini kotiček, ki mi je ostal doslej prikrit. Pa kje so ti skrivnostni Zlatorogovi gostje? Pri kosilu nisem videl nobenega. Tudi na večerji sem bil sam in tako celo na skupnem ležišču. Imenitno!
10. septembra
Star planinec ima dober nos
Misel, da bi se šel ta dan potepal ob Zadnjici gori do Planje 1997 mi ali pa še kaj naprej v Zadnjiški dol, mi je namah pregnal pogled v čisto jutranje nebo, ki je obetalo zanesljivo lepo vreme. Na Križke pode! je bil zdaj neodvrnljiv sklep. Bolj za šalo nego za res sem že doma dejal, da jo bom potegnil tja gor, če bo kaj vremena, računali smo pa vsi z največjo verjetnostjo, da ga ne bo, ker ga že ne zna več biti. In navsezadnje tudi niso mačkine solze, da se človek z osemdesetimi leti sam odpravi tako visoko v hribe, čeprav po znani mu poti in k znanemu cilju.
Še pred 7. sem jo primahal ob divje šumeči Zadnjici do odcepa stare vojaške poti ob grapi Belega potoka. Napisna tabla označuje do Pogačnikovega doma 4 ure Jaz se sprijaznim s 6-imi in če treba, tudi še kaj več, glavno je, da bom še za dne tam. In če bi videl, da me daje, se lahko vsak čas obrnem. Pa se ni bilo treba. Posebno všeč mi je bilo, da me sonce ni moglo ujeti skoraj do zadnjih okljukov pod Šplevto, čeprav se je že iz dna tesno pomikalo za mano. Širokopleči Pihavec ga je spretno odrival. Vseeno se mi je v zgornjem koncu zdelo, da se pot le že preveč vleče. Kaj bi se ne vlekla, saj mora iz dna do koče premagati v blagem vzponu (to je njena velika odlika mimo čudovitih pogledov, ki jih uživaš z nje na vse strani) kar 1400 m višinske razlike.
Fata morgana ali kaj?
Malo pred eno sem prilezel na Grivo (kako posrečeno ime!) in se za trenutek ustavil, preden stopim v Dom. Pa je bil že pri meni oskrbnik in moj stari konipare Pavel Poljanec. »Glej ga no! Smrt bi bil prej pričakoval nego tebe!« mi je stiskal roke od presenečenja. Skozi kuhinjsko okno me je bil ugledal, pa še ženo poklical, da bi mu pomagala rešiti uganko. Saj sem mu že pred nekaj leti dejal, da me visoko v hribe in tako tudi na Križke pode ne bo več. Od kod ta nenadna sprememba? — Naj bo že od koderkoli tu sem pa amen, in popoldne jo uberem še do Zgornjega jezera, tako mi vere! Ker smo bili še sami in gostje prihajajo po že ustaljeni navadi šele okrog druge popoldanske ure, smo se veselo nakramljali o tem in onem. Spomnili smo se pa tudi mučnega dogodka, kako so leto osorej od tod transportirali Pavleta s težkim vnetjem na dvanajstniku v jeseniško bolnico … Kako se je pot šele takrat vlekla! —
Nagledal si se, stari…
Prav zložno sem jo pobiral po kosilu za markacijami h Gornjemu Križkemu jezeru, ki mi je od vseh treh najbolj pri srcu. Morda zato, ker se ga tako lepo vidi z vrha Triglava, ali pa, ker je tako tiho in zapuščeno ali kaj bi rekel. Samo to vem, da ga nisem nikoli pozabil obiskati, kadarkoli me je zaneslo na Križke pode. To so tu zares tipični podi pravljičnih gradov, koder poteka zadnji del poti. Jezero samo zagledaš šele pri samcatem bolvanu, ki se je kdove kdaj in od kod priselil na visoki breg in stoji tam nepremično, kakor zvest stražar. Noben vetrič se ni ganil, kakor v zrcalu so odsevale brežine. Gore vsenaokoli čiste, da jih še nisem bil tako videl. Ni mi dalo miru, da sem zlezel po bregu naokrog prek razmetanega grušča tja do malega pomola. Čudovit je bil pogled na skupino, ki se kaže od tam v ozadju jezera in odseva v njem: Triglav, Bovški Gamsovec, nazobčani Vrh nad Kamnom in drzno ustromljeni Pihavec. Kakšna škoda, da nisem imel s sabo filma. In kaj se ve, ali ni bila to zame neponovljiva priložnost? — V tem so že jele megle zakrivati Triglav in tudi iz Trente so lezle. Kakor dobrotni planinski duh, ki me je nevidno spremljal in vodil na tolikih potih, pa gotovo tudi danes, se mi je zdelo, da čujem opomin: »Nagledal si se, stari; zdaj pojdi, bomo zaprli!« še preden sem prišel do koče, me je zajela gosta megla, da sem videl komaj korak pred sabo.
11. septembra
Prekrižan račun
Že pred šesto sem bil na nogah, da bi se odpravil v dolino k avtobusu, ki ob enajstih odpelje v Bovec. V načrtu sem imel Most na Soči, od tam pa z vlakom preko Bohinja domov. Toda pogled skozi okno mi je povedal, da iz tega računa ne bo nič. Iz sivih, cunjastih megla je stanovitno pršelo, jaz pa brez dežnega plašča. Kar lepo nazaj pod odeje, bratec, pa počakaj, da se te bog usmili. Prav kmalu me je zmanjkalo brez vsakega godrnjanja (kaj pa to v takem sploh pomagala?) in ko sem se okrog desete prebudil, je sijalo najlepše sonce, vremenska norišnica, da take že zlepa ne! No, se pa zapeljem spet čez Vršič, ob treh sem zlahka v dolini.
Na avtobusni postaji pred Planinskim orlom sem pričakal novo naklado dežja prej nego na pol prazni avtobus. Spet nemo mimo Kugyja, pa spet procesija v Tičarjev dom in v Erjavčevo kočo, biferitis in brhka točajka; no, meni se ni ljubilo iz voza, pretrudne so mi bile noge.
VILKO MAZI
