Delo, 12. oktober 1968
Alpinisti – Med ledeniki in šesttisočaki
Kot voda tečejo dnevi v Kabuiu, ko čakamo dovoljenje za nadaljevanje poti. Aleš, ki ima največ izkušenj v teh rečeh, nam vztrajno zatrjuje, češ kako počasi se moramo navaditi »dihati«, če hočemo ujeti ritem tamkajšnjega življenja. Čim počasneje »dihaš«, tem večji sahib (gospod) si.
Med neskončnim čakanjem se izkaže, da letos nismo edini interesenti za Hindukuš. Tu so Škoti, Japonci, Nemci, Avstrijci, Poljaki in Italijani. Poleg vsega izvemo, da so vsi, razen Japoncev in Nemcev, namenjeni na Lunko, ki je tudi naš cilj. Iz Pakistana pa so na istem vrhu že na delu Angleži in Pakistanci. Ob vsej tej veliki mednarodni konkurenci se vseh loteva tekmovalna mrzlica. Po desetih dneh čakanja naposled prideta iz Kabula Aleš in Cic, ki imata vso dokumentacijo za pot. Zaradi izjemne popularnosti našega veleposlaništva smo dobili dovoljenje dan prej kot drugi. Mrzlično se vso noč pripravljamo za poslednji del poti in ob treh zjutraj zapustimo Kabul.
Fantastična cesta
V prvem jutranjem mraku prevozimo glavni greben Hidukuša in sicer čez 3637 m visoki prelaz Salang, čez katerega so Rusi zgradili fantastično cesto s predori in plazobrani; ta cesta bi bila v čast najmodernejšim cestam v Alpah. Obe vozili kar tekmujeta, ko se vzpenjamo proti visokemu »grebenu«, in zdi se, da imata vgrajena prava »alpinistična motorja«. Onstran prelaza se spuščamo v številnih serpentinah v dolino divje gorske reke, ki jo napajajo številni hudourniki z mnogih snežišč in manjših ledišč pod grebeni.
Pri Doshiju se dolina odpre proti severu. Zapuščamo gorovje in po razbeljenem asfaltu vse dopoldne drvimo proti prostranim ravninam ob puščavski reki Amco Dariji. V Kunduzu, glavnem mestu istoimenske province, zapuščamo čudovito cestišče, ki vodi na sever proti ZSSR, nas čaka več kot 50 km slabe ceste, o kateri že ves čas razpravljamo.
Ko se okoli dveh popoldne, po izdatnem »kebabu« (ražnjiči), ki je nacionalna jed, in obveznem čaju potopimo v prah na deželni cesti, ostanemo brez besed. Tako sila slabe ceste tudi največji pesimisti niso pričakovali. V divji vročini krmarimo s 15 km na uro kot po razburkanem morju proti Taluqanu. Bencin natočimo kar z vedri! Sprejmeta nas bučeča soteska divje gorske reke in kolovoz, usekan v strma pomočja, kar terja vse šoferske sposobnosti, da pritelovadimo na boljši teren. Onstran soteske nočimo na bregu reke na izsušenem travniku. Počutimo se kot po divji ježi na podivjanem mustangu.
Z novimi upi na boljšo cesto naslednje jutro navsezgodaj odrinemo dalje proti Faizabadu, glavnem mestu province Badakhshan. Toda zaman vsi upi! Izkaže se, da je bil včeraj preživeti vihar na cesti šele uvod v vse, kar nas čaka ta dan. Najprej prečkamo več kilometrov široke razbite hudourniške struge, potem se dvigamo po nekakšnem kolovozu na 3200 m visok prelaz mimo ilovnatih naselij ali nomadskih šotorov, kjer pasejo črede dromedarjev, oslov in ovac. Dežela je zanimiva v barvitosti pisanih polj, po oblih hribih na zahodu in belih, večkrat v oblake zavitih vrhov na vzhodu. Popoldne prestopimo meje province Badakhshan. kjer lep čas traja procedura s potnimi in drugimi posebnimi dovoljenji. Dežela je podvržena strogemu režimu delikatnih obmejnih ozemelj. Tu je doma sloviti modri kamen — lapiz-lazuri in je kraljev monopol. Semkaj civilizacija komaj prodira. Ljudje nosijo večinoma doma tkane obleke in doma strojene in izdelane čevlje. Okorno transportno sredstvo so dromedarji in osli, ki jih sila obložene srečujemo že ves čas naše poti iz Kabula.
Jutri bomo na cilju!
Dopoldne naslednjega dne uredimo z oblastmi vse formalnosti, potem pa se založimo z bencinom za 600 km dolgo pot. Toda že po nekaj kilometrih vožnje spoznamo, da bo najbolje, če nadaljujemo vožnjo s kamionom, kajti naša vozila mislimo ob vrnitvi prodati. Aleš in Cic se s praznimi kombiji vrneta v Faizabad, kjer potem vse popoldne trajajo pogajanja za kamion. Noč preživljamo ob gori ekspedicijske opreme in bučanju narasle Kokče. Proti jutru se pripeljejo v sotesko tudi Avstrijci in preostanek noči družno predremljemo.
Dopoldne naslednjega dne se srečno prikaže tudi naše novo vozilo, na pogled še kar uporaben kamion s šoferjem z mirnim mongolskim izrazom. Brez reda namečemo gomilo ekspedicijske opreme na vozilo in že se zibljemo dalje. Ves dan traja vožnja po divjih soteskah, čez mostiče, ki vzbujajo s svojo zgodbo strah saj nosijo komaj sami sebe, pa čez razlite vode. Nekajkrat obtičimo v blatu in živem pesku. Prvikrat, po dolgih dveh potovanjih, imamo slabo vreme, tako da si nadenemo alpinistično opremo za visoke gore.
Vztrajno se dviga naš kolovoz, dokler zvečer ne dosežemo prelaza (3200 m), raz katerega uzremo našo obljubljeno dolino reke Ab-e-Panj. Jutri bomo na cilju! Nočimo v večjem kraju Eskashim, v posebni zgradbi za popotnike, imenovani Karvanserai. Zadnji dan potovanja imamo spet čudovito vreme. Široka dolina reke Ab-e-Panj predstavlja svileno karavansko pot, po kateri je potoval tudi Marko Polo. Do danes se tu ni mnogo spremenilo. Razen slabe gorske »ceste« povezuje deželo s svetom le poljski telefon, katerega žica je z žeblji pripeta na redke kole ob cesti. Revne vasi z ilovnatimi in s kamnitimi bajtami brez streh so zrasle le ob izvirih ledenih hudournikov. Vsako ped zemlje namakajo. Redke topole ali vrbe negujejo s posebno skrbnostjo. Sicer pa je dežela gola. Ljudstvo tu bije trd boj za obstanek, saj uspevata le nekakšna leča in ječmen, ki redkokdaj utegneta dozoreti, saj zrasteta komaj ped visoko. Povsod pa srečuješ ovce in otovorjene osle, ki stoično prenašajo tovore. Kolesa, razen avtomobilskega, tu ne poznajo!
Proti poldnevu dosežemo predzadnjo vas na naši poti. Po malem se menja struktura prebivalstva. Vse več je mongolskih potez. Jezdeci v kučmah v divjem galopu spremljajo kamion zadnje kilometre, ko jo rinemo proti Khandudu — našemu končnemu cilju. Ko poskačemo na prašna vaška tla, nas takoj obkroži množica domačinov. Očitno so bili že obveščeni o našem prihodu. Avstrijci so prispeli nekoliko pred nami. Na travniku postavimo šotor. Začenja se osrednji del dogajanja.
Izvidnica
Med trumo zijajočih postav se Aleš trudi, da bi še zadnjikrat oddal poročilo o napredovanju ekspedicije. Ljudje očitno še nikdar niso videli pisalnega stroja, ki je tu glavna atrakcija. Drugi urejamo kupe opreme. Med trumo mož iščemo nosače, še nekaj ur je do noči, ko sklenemo poslati izvidnico naprej po dolini Khandud. S Tonačem vzameva s seboj domačina, ki je bil že pri češki ekspediciji vodja nosačev. Ekram, tako je ime možu, ubere s težkim tovorom nagel korak po strmo se dvigajoči prečni dolini, sredi katere se kot srebrn trak blešči divji ledeniški potok. Slabi dve uri nad vasjo poiščemo zaveten prostor in prespimo še kar udobno. Višinomeri kažejo, zjutraj 3200 m. Ekram drgeta od mraza, s Tonačem pa se imenitno počutiva v vestonih. Prvikrat si natančneje ogledava gore iz rjavkastega granita in prav pod vrhovi se belijo prve zaplate snega.
Vse dopoldne se potem naglo dvigamo po dolini in preko strme stopnje pridemo na položnejši teren, kjer domačini spomladi pasejo živino. »Ailak«, tako imenujejo planino, predstavlja iz skal zloženo nizko obzidje, za streho prebivalcem pa na veje nametano bodičasto grmičje. Človeku se milo stori, ko se spomni na čudovite alpske pašnike.
Ekram izgine skozi temno luknjo v notranjost Ailaka, menda na obisk k prebivalcem, naju pa bolj zanima nadaljnja pot. Za nosače očitno ne bo pretrd oreh. Jutri mora biti bazno taborišče postavljeno.
Izza ogromnih morenskih kupov na koncu doline se prično kazati mogočne bele konice v grebenih glavnega masiva Hindukuša. Sla po odkrivanju povečuje tempo izvidnice. Ko se vzpenjamo po grmadah čelne morene, postavljamo »možice« — znamenja za glavnino. V hudi popoldanski vročini se nam vrh morene pokaže v vsej mogočnosti glavni masiv Lunkoja. Višinomeri kažejo že 4200 m. Pogled na viseče ledenike v severnih stenah nas preseneti. »Gora je vredna greha.« je Tonačevo mnenje, ko se težko sopeč prebijamo preko črnih škriljavih kupov na levo stran ledenega veletoka.
Vrhovi na začetku doline so že pod nama; 5500 m visoke granitne konice v okolici niso nič posebnega — vse nadvladuje mogočna bela bariera na koncu doline. Vročina in višina pa vztrajno opravljata svoje delo. Komaj se še vlačimo naprej. Za hrano le dni ni bilo dosti časa. Popoldne izmučena izvidnica dremlje v senci granitnega bloka in le občasni vzdihi ledenika motijo tišino. Leva stran doline se res izkaže kot povsem uporabna za prehod. Tu po grebenu velike robne morene bo dolga kolona nosačev jutri prinesla vso ekspedicijsko opremo na mesto baznega tabora, za katerega še zvečer ne moremo določiti končnega mesta, še nekaj ur kolovrati izvidnica preko ledeniških moren in zeleno odsevajočih razpok v ledu. Moči so pri kraju, ko urejamo bivak ob kristalno čistem jezercu na sotočju dveh le denikov. Pogled na višino kaže lep napredek: 4600 metrov.
Bazno taborišče
Kljub odlični francoski alpinistični opre-mi proti jutru čutimo visokogorski mraz. Jezerce pokriva tanka ledena skorja, ko se rano zjutraj pripravljamo na nadaljnjo pot. Izza morenskih kupov se v jutranjem soncu bleste viseči ledeniki mogočne severne stene 6900 m visokega vrha Lunko i Dosore, proti vzhodu pa impozantna bela piramida našega prvotnega cilja: Lunko i Hava (6879 m). Levi del ledenika je strahotno razkrit in ne kaže nobenega upa na nadaljnje poti. Zato se izvidnica premakne proti srednji moreni, ki se izkaže kot odlično vodilo proti koncu doline. Čim posije sonce izza Koh i Heve, postane peklensko vroče. Težki nahrbtniki moreče jezdijo na plečih, ko se sopeč pomikamo zadnje metre proti mestu, kjer nameravava s Tonačem locirati bazno taborišče.
Slab kilometer od vznožja Lunkove stene na blagem kupu ledu bo stalo taborišče. Prostor je fantastičen. Z vseh strani vise ledeniki in strma pobočja šesttisočakov, le proti severu izginja v popoldanski čad dolina Kliahdut. V daljavi na severu vešče oko lahko razloči višine Pamira na sovjetski strani. Utrujeni zadremljemo v senci velikanskih granitnih klad in šele pozno po poldne, ko pojenja bučanje ledeniških potokov, se z vnemo pričnemo pripravljati za noč. Vendar glavnine ni od nikoder. Namesto nosačev pa se v daljavi prikaže drobna pika, ki se potem izkaže, ko pride bliže, kot strahotno otovorjen Mik. Novica, da bo bazno taborišče stalo na mestu našega včerajšnjega bivaka, prizadene vso od vročine in tavanja zdelano »izvidnico«. Bo treba pač še danes nazaj. Uspeh pa je vseeno tu. Dva tovora predstavljata tudi temelj prvega taborišča. Višinomer kaže 4650 metrov. Ko zvečer ob brnenju kuhalnikov poslušamo otožne pesmi nosačev, žari 2500, m nad ledenikom ledeni Lunkov vrh in navezuje naše misli in pogovore.
STANE BELAK
