Obiskovalci narave so nekoč na drevesa vrezovali začetnice, danes gradijo kamnite možice, v Dolomitih pa se vse pogosteje pojavlja navada: sestavljanje napisov, imen, src in različnih simbolov iz kamnov, razporejenih po travnatih površinah. Avtorica Valentina Ciprian v rubriki Le Dolomiti nell’era dell’overtourism opozarja, da se ob znamenitih Treh Cinah razvija pojav, ki ga nekateri vidijo kot nedolžno igro, drugi pa kot še eno obliko poseganja v gorski prostor.
Med obiskom območja okoli Tre Cime di Lavaredo je opazila številne obiskovalce, ki na travnikih ob poteh iz kamenja sestavljajo napise, imena, začetnice, srčke in celo imena krajev, od koder prihajajo. Po njenem mnenju gre za nekakšno potrebo, da bi človek za seboj pustil dokaz o svoji prisotnosti in »podpisal« znamenito pokrajino.
Gorski selfi, ki ostane na travniku
Nekoč so otroci med izletom morda na hitro sestavili majhen napis iz kamenčkov in ga ob odhodu razdrli. Danes pa se z naraščanjem obiska najbolj priljubljenih razglednih točk praksa spreminja v nekaj drugega. Napisi ostajajo, drugi obiskovalci jih vidijo in dodajajo svoje. Tako nastajajo cele površine, posejane z improviziranimi kamnitimi »sporočili«.
Avtorica se sprašuje, ali ne gre pravzaprav za novo obliko podpisovanja prostora. Če so bili nekoč dovolj fotografija, žig v planinskem dnevniku ali spomin, danes nekateri očitno potrebujejo še fizično sled.
Gora je skupno dobro
Pri tem se sklicuje na razmišljanje antropologinje Irene Borgna, ki opozarja, da mnogi ljudje puščajo sledove zato, ker menijo, da je to neškodljivo in ker imajo občutek, da v skupnem prostoru lahko vsak počne, kar želi.
Po njenem bi moralo veljati ravno nasprotno: Ker je gora skupno dobro, bi jo morali zapustiti čim bolj nespremenjeno za tiste, ki prihajajo za nami.
To velja za spominske plošče, umetne objekte in po njenem mnenju tudi za navidez nedolžne kamnite napise.
Travniški oziroma okoljski – gorski tatuji?
Ob branju prispevka se ponuja zanimiva primerjava. Če so grafiti tatuji mestnih zidov, so takšni napisi nekakšni travniški ali okoljske tetovaže.
Njihov namen ni orientacija, niso del planinske infrastrukture, ne nosijo zgodovinskega sporočila in nikomur ne pomagajo pri varnejšem gibanju. Njihov edini namen je, da nekdo drug vidi, da smo bili tam.
Prav zato avtorica opozarja na notranje protislovje takšnega početja. Če kraj občudujemo zaradi njegove naravnosti, zakaj ga začnemo spreminjati prav zato, da bi dokazali svoje občudovanje?
Teorija razbitih oken v gorah
Prispevek omenja tudi t. i. teorijo razbitih oken. Ko ljudje vidijo že obstoječ nered ali posege v prostor, jih to pogosto spodbuja k novim posegom. Če je na travniku že deset napisov iz kamnov, se enajsti zdi povsem normalen.
Podobno razpravo so pred leti sprožili tudi kamniti možici, postavljeni tam, kjer niso služili označevanju poti. Strokovnjaki so opozarjali, da takšno premikanje kamenja spreminja mikrohabitate in videz prostora, številni obiskovalci pa so jih začeli načrtno podirati.
Pustiti čim manj sledi
Čeprav kamniti napis na travniku ni največji okoljski problem sodobnih gora, prispevek odpira zanimivo vprašanje časa množičnega turizma. Danes številni obiskovalci ne želijo več samo doživeti kraja, ampak pustiti dokaz, da so bili tam.
In prav tu se skriva paradoks sodobnega obiskovanja gora. Bolj kot želimo svojo prisotnost poudariti, manj prostora ostane za tisto, zaradi česar smo sploh prišli: za občutek divjine, samostojnosti in narave brez človeškega podpisa.
Morda zato velja staro gorniško pravilo, ki ga avtorica postavi v ospredje: v nekaterih krajih je najboljši spomin prav tisti, ki ga odnesemo s seboj in ga ne pustimo za naslednjega obiskovalca.
