Nekaj vsestranskih mnenj ob zaključku planinske sezone, ki jo povezujemo z odprtimi kočami
Ko so Planinstvo kulturno uvrstili v EID 2-00144 (kar zraven kolin?), so med šege uvrstili le tiste ob sprejemu novih članov v planinska društva in njihov planinski krst. Vsak razumen in ne ravno povsem mlad (navada je taka, da marsikdo postane »mlad planinec« šele ko gre v penzijo, takšni ponavadi tudi hitro zasedejo kakšno »odgovorno funkcijo« in hitro uči druge) planinec ve, da je planinskih šeg in običajev precej več. Med njimi je tudi tradicionalno »zapiranje koč«. Kako to danes poteka v planinskem hotelu, si lahko že večplastno preberete tu …
Nekoč davno, ko so še vedeli, da je obisk koč tesno povezan in izključno pogojen z obdobjem brez padavin, je bilo jeseni med gorami precej preprosto. Ko se je sezona prevesila v oktober, so se vrstile prireditve z zgovornim imenom: »zapiranje planinskih koč«. Pravo nasprotje od tistih ranopoletnih odpiranj koč. Bile so to veselice ob začetku jeseni, srečanja članov društev, prostovoljcev, oskrbnikov, ki so večinoma prihajali iz (res) lokalnega okolja in obiskovalcev. Ponekod, kjer so bili v dobrih odnosih z lovci, so kuhali gamsov golaž, koče so pokale od smeha in prepevanja, oskrbnik je od delavcev iz Iraka menjal dolarje za dinarje, kdor je imel čas, je zaigral harmoniko, zdrava slovenska rdečelična dekleta so iz kuhinje kjer so gnetle, na skrivaj pogledovala še za izbranci. Nihče ni poslušal jamranja o delu, ki ga je bilo treba opraviti, da je koča sploh stala pod goro. Delo je bilo samoumevno in splošno priznana vrednota (mamice še niso sinčkom in hčeram v uho silile: »V šolo hodi, da ti ne bo treba delati«).
Danes se izraz »zapiranje koče« sliši skoraj arhaično. Ko beremo pritožbe o sodobnem turističnem planinstvu, se zdi, da ne govorimo več o kočah, temveč o turistični infrastrukturi. O rezervacijskih sistemih, poslovnih modelih, tržnih izzivih, kadrovskih težavah, investicijah, razpisih in konkurenčnosti. Besedišče je vse bolj podobno hotelski industriji, planinska koča pa vse manj prostoru, ki ga je ustvarilo prostovoljstvo.
Podatki kažejo, da že precej več kot polovico planinskih koč upravljajo najemniki (pre)velik delež nočitev pa ustvarijo tuji gostje. V visokogorju razvpitega TNP marsikje predstavljajo celo večino obiskovalcev. To samo po sebi ni nič slabega. Gore so odprte vsem. Mar res? Toda tokratno vprašanje je, ali se ob tem še zavedamo, kaj naj bi planinska koča sploh bila.
Če je bila nekoč predvsem opora planincu, postaja danes vse bolj storitev za gosta. Če je bila nekoč cilj društvenega dela, postaja poslovni objekt. In če je bil nekoč oskrbnik nekdo, ki je živel z goro, postaja vse težje najti človeka, ki bi takšno delo sploh še želel opravljati.
Posebej zanimivo in precej živce obremenjujoče pa je danes poslušati zelo neskromne in nedelovnih ljudi pozive iz tistega »močvirja, norih nenehnih želja,« da bi morala pri obnovah in vzdrževanju vse več prispevati država oziroma davkoplačevalci (tudi tisti, ki gora niti ne vidijo in seveda brez vsakršne kontrole – le še eno v vrsti zlivanj denarja v brezno). Seveda so številne stavbe dotrajane, številne investicije nujne. Toda ob tem se postavlja vprašanje, ali javni denar rešuje planinske koče ali turistične kapacitete in polni žepe nekomu. Bo, tako kot v vrtcih, potem storitev brezplačna za vse? Če je koča v veliki meri odvisna od trga, če ustvarja prihodke s prenočitvami in gostinstvom, potem ni odveč vprašanje, kje se konča planinska dejavnost in kje se začne podjetništvo.
Planinske koče, slovenska kulturna dediščina, pred novimi izzivi
Prvi program
Planinska sezona se umirja, koče v visokogorju so zaprte, nekatere v sredogorju so odprte ob koncih tedna. V Sloveniji je pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje 159 planinskih koč. Oskrbniški sistem upravljanja je ohranilo 72 koč, 87 jih je v najemu. Številna planinska društva so z oddajanjem koč ohranila njihovo lastništvo in stabilno poslovanje. Kako pomembni so razpisi za uspešne posodobitve koč, saj planinska društva sama ne zmorejo bremen. V Studiu ob sedemnajstih o delovanju različnih rezervacijski sistemov in o tem, ali ob vse večjem obisku gora člani PZS pri prenočevanju ohranjajo svoj status?
Še ena zadrega ostaja skoraj neizrečena. Medtem ko se govori o pomanjkanju kadrov, bo razvoj najbrž sledil poti, ki jo že dolgo poznajo doline. Domačih oskrbnikov, res tistih izpod samih gora zaradi znanih prevladovalnih meščanskih procesov že dolgo ni več! Bodo sedaj prišli delavci od drugod in bo le še »en šef« meščan. Čez nekaj let nas morda ne bo več presenetilo, če bodo v najbolj obiskanih kočah osebje sestavljali le še ljudje iz Azije, tako kot danes v številnih hotelih po Evropi in tudi Slovenci bodo morali na Kredarici v Planiki in pri Sedmerih klepati angleščino (kje so tisti preprosti časi: »Pričaj srpski da te ceo svet razume!«). Takrat bo težko trditi, da gre za ohranjanje tradicionalnega planinskega izročila.
Ob vsem tem pa le redko slišimo razpravo o najbolj občutljivem vprašanju: koliko koč sploh potrebujemo. Planinske postojanke, ki zagotavljajo tudi teritorij posameznih mestnih društev, ostajajo med največjimi posegi v gorski prostor. Potrebujejo oskrbo (pogosto s helikopterji), energijo, vodo, odvoz odpadkov in vedno boljše dostopne poti. Kljub občasnim poskusom omejevanja prometa v dolinah in izhodiščih se dostopnost gora povečuje. Razprave zato skoraj nikoli ne tečejo o zmanjševanju pritiskov na prostor, temveč o širitvi zmogljivosti in novih investicijah.
Če smo ob prvih kapljah dežja pozabili na sušo, bi pa bilo morda prav, da bi se ob letošnjih »zapiranjih koč« vprašali tudi nekaj drugega: ali zapiramo zgolj sezono ali pa dokončno zapiramo tudi predstavo o planinski koči, kakršno smo poznali desetletja. Koči kot zatočišču. Koči kot sadu prostovoljstva. Koči kot simbolu skromnosti v gorah. Je še čas, da se koče sistemsko ločijo na koče in hotele?
Vse kaže, da je odgovor že na poti. Rezervacijo za dostop do gore pa bo, kot kaže, treba opraviti vnaprej. Če pa si res tako močno želimo vse manj slovenstva in z lahkoto mečemo vnemar zapuščino, pa si odgovorite sami. Tisti, ki koč več ne obiskujemo tako ali tako in zaenkrat le še svobodno mešamo zrak.
AK
