Italijansko združenje gorskih občin Uncem je ob ponovnem naraščanju cen goriv pozvalo italijansko vlado in parlament, naj pri oblikovanju politik upoštevata posebnosti gorskih območij. Po njihovem mnenju liter bencina nima povsod enake teže. Za prebivalca velikega mesta je pogosto le ena od mnogih možnosti mobilnosti, za prebivalca alpske doline pa pogosto nujna življenjska potreba.
V številnih gorskih občinah so bolnišnice, šole, železniške postaje, upravni centri in trgovine oddaljeni desetine kilometrov. Javni promet je redek ali ga sploh ni. Zato vsak dvig cen goriva neposredno pomeni višje življenjske stroške in višje stroške dela.
Po besedah predsednika Marca Bussoneja gorska območja nosijo dvojno breme: višje stroške prevoza in hkrati večjo odvisnost od avtomobila. Stroški nato prehajajo še na obrtnike, gozdarje, kmete, prevoznike, turistične ponudnike in lokalno gospodarstvo.
Zahteva po »teritorialni pravičnosti«
Uncem predlaga posebne davčne in kompenzacijske mehanizme za ljudi, ki živijo in delajo v gorah: nižje trošarine ali povračila dela stroškov goriva, posebne olajšave za podjetja in zaposlene, ukrepe za najbolj odmaknjena območja ter hitrejše vlaganje v javni promet in skupinsko mobilnost.
Pri tem opozarjajo, da zelena preobrazba ne sme postati nova oblika regionalne neenakosti. Alternative avtomobilu je treba najprej ustvariti, šele nato od ljudi pričakovati, da se jim odpovejo.
Paradoks sodobnih gora
Prispevek pa nehote odpira še širše vprašanje.
Medtem ko prebivalci številnih alpskih in apeninskih dolin opozarjajo, da jih dražja goriva prizadenejo pri vsakodnevnem življenju, se zdi, da turistične mobilnosti podražitve bistveno manj prizadenejo. Tudi letos številke po številnih evropskih turističnih območjih kažejo nadaljnjo rast prometa z avtodomi, osebnimi avtomobili in turističnimi prevozi. »Lepo vreme« in želja po pobegu v naravo očitno marsikdaj pretehtata nad cenami na bencinskih servisih.
Morda se tako vzpostavlja nenavaden kontrast. Domačin v hribovski dolini gorivo potrebuje za odhod v službo, šolo ali k zdravniku. Obiskovalec pa ga vse pogosteje porablja za vikend oddih, lovljenje sončnih dni in prevoz vedno večjih avtodomov proti gorskim destinacijam.
Kdo plačuje račun?
V razpravi o dragih gorivih se pogosto pozablja, da vprašanje ni samo ekonomsko.
Leto za letom opažamo, da je za razcvet planinskega in gorskega turizma zaslužno predvsem lepo vreme. V isti sapi pa napovedi in opozorila o vse daljših sušnih obdobjih, pomanjkanju vode, umikanju ledenikov in vse pogostejših naravnih ujmah. Prav podnebne in talne spremembe, ki jih mnogi danes zaznavajo kot podaljšanje turistične sezone, na drugi strani prinašajo vse večje stroške za gorske skupnosti.
Zato se zdi vprašanje dražjega goriva in pretiranih subvencij za vladajoče prevoznike ter izbrane kmete predvsem vprašanje prihodnosti gorskega prostora: kako ohraniti življenje v dolinah, ne da bi gore postale zgolj prizorišče vse večje mobilnosti, potrošnje in turističnega prometa.
Kot opozarja Uncem, je mobilnost v gorah več kot le cena na točilnem mestu. Je tudi vprašanje dostopnosti, poselitve, enakih možnosti in prihodnosti celote gorskih skupnosti.
