Ker je bil starejši od večine, smo mu rekli preprosto »stari« ali »ta star«. Ime, ki se ga je držalo z naklonjenostjo, ne z distanco.
Kamniški alpinist s številko 50 na znački
Bili so drugi časi. Težko bi rekli, da bolj preprosti ali bolj iskreni, a gotovo bolj neobremenjeni. Preprosto smo hodili v tovarne in delali. Družbe v alpinističnih odsekih so se sestavljale in razhajale, naveze so se spreminjale, ljudje so prihajali in odhajali.
Lado Podbevšek je začel (resneje) plezati razmeroma pozno (ob koncu sedemdesetih), skupaj z bratoma Srečom in Duletom, ki sta bila v gorah doma že prej. Njegovi najtesnejši soplezalci so bili trije, danes žal že pokojni Mekinjčani – Dule, Pubi in Beni. Njim bi človek dolgoval še en velik zapis (tudi zaradi nenastalega AO Mekinje), a marsikdo iz tiste generacije je na alpinizem navezan tudi skozi zamere, zato je težko najti koga, ki bi vse to še enkrat prelil na »papir,« na katerega danes pišemo.
Zapis iz Planjave
Zadnjič se je Lado v Alpinističnih novicah pojavil ob zapisu o spremembi v JV steni Planjave.
Kamnit blok je zaprl prehod v Nedeljski smeri in nastal je previs, ki je smer občutno otežil.
Smer so 30. avgusta 1987 ponovili Janez Benkovič – Beni, Lado Podbevšek in Frenk Zavasnik.
Nekaj let prej smo bili z Ladom tam tudi mi, pozno oktobra, v dveh navezah. Takrat je šlo še skozi tisto znamenito luknjo. Vse je potekalo mirno, na vrhu smo se dvignili do poti in se na Sukalniku malo raztegnili v jesenskem soncu.
Prespali smo v zimski sobi na Sedlu. Zjutraj sem skuhal kavo – tisti vonj je iz spalne vreče zvabil tudi Lada. Nalil sem skodelice, pili smo črno vsebino, ko je na vrata stopil Bauman, si pomel brke in seveda dobil svoj delež.
Za njim so prišli še drugi utrujeni gorski reševalci, ki so celo noč pomagali paru, obtičanemu v zgornjem delu Bosove smeri. Takrat se seveda še ni pobiralo nepoškodovanih s helikopterji. Kave je zmanjkalo, stene so se ogrele – in spet smo šli naprej, vsak v svojo smer, a vsi v stene.
Alpinist številka 50
Z Ladom Podbevškom, ki ga danes pokopavajo v Kamniku, sva bila leta 1983 sprejeta med alpiniste kamniškega alpinističnega odseka. Na hrbtu njegove značke se je zapisalo 50 – številka, ki je označevala mesto v generacijah alpinistov, a nikoli njegove vrednosti.
Bil je eden tistih tihih, zanesljivih ljudi, ki jih v gorah hitro pogrešaš, ko jih ni več. In eden tistih, ki so znali biti »stari« na najboljši možen način.
Boris Štupar
