»V gorah ne iščem zmage. Iščem trenutek, ko ostanem sam s sabo — brez izgovorov, brez mask. Tam se človek ne more pretvarjati.« — Slavko Svetičič – Slavc (* 31. januar 1958, Vojsko, † 20. junij 1995, Gašerbrum IV, Karakorum).
V pogovorni oddaji TV Koper iz leta 1994, ki jo je vodil Ervin Čurlič, so se o ekstremnih športih pogovarjali štirje gosti: Slavko Svetičič, Peter Podgornik, Sandi Jug in Stojan Pirjevec.
Oddaja je bila posneta v času, ko je bil slovenski alpinizem v (po)polnem razmahu, ko so se meje šele odpirale, ko je bil svet velik, gore pa še večje.
Svetičič je v tem pogovoru izstopal — ne zaradi patosa, temveč zaradi iskrenosti, etičnosti in neolepšane resnice o gorah.
Nekaj njegovih ključnih misli, kot jih je v oddaji večkrat poudaril in kot so bile značilne za njegov celoten alpinistični credo.
Gore niso prostor za dokazovanje, ampak za resnico
Svetičič je jasno povedal: v gorah človek ne more igrati vlog.
V steni odpadejo maske, ostane samo to, kar si.
Gora te ne presoja, ampak te razgali — in to je treba sprejeti brez iluzij.
Alpinist mora biti najprej človek, šele potem plezalec
Tehnika, ocene, dosežki — vse to je drugotno.
Če človek nima hrbtenice, mu je ne bo dala nobena smer.
Svetičič je verjel, da je alpinizem etična dejavnost, ne športna disciplina.
Strah je naraven — in nujen
V pogovoru je večkrat poudaril, da ga je strah.
Ne kot priznanje šibkosti, temveč kot orodje preživetja.
Tisti, ki pravijo, da jih ni strah, so po njegovem »ali nori ali pa lažejo«. Največja nevarnost je samozaverovanost. Ko misliš, da si nepremagljiv, si že izgubljen. Gora kaznuje ego.
Ponižnost je po njegovem najboljša varnostna oprema.
Največji vzpon je včasih obrat
Ena njegovih najbolj znanih misli.
Umik ni poraz, ampak zrelost.
V pogovoru pove, da je odločitev »danes ne« pogosto najtežja, a najbolj pravilna.
Gore niso tekma
Svetičič je bil izrazito proti športizaciji alpinizma. Ni maral rangov, rekordov, primerjav. Smer je vredna toliko, kolikor je poštena, ne kolikor je visoka številka v vodničku.
Samota v gorah ni beg, ampak prostor svobode
Slavko pove, da je v gorah našel mir, ki ga drugje ni mogel.
Samota mu ni bila breme, ampak način, da se »poslušaš«.
Alpinist mora biti pripravljen na vse — tudi na konec
O smrti govori brez patetike. Ne kot o tragediji, ampak kot o realnosti, ki jo moraš sprejeti, če živiš v gorah.
Ne iščeš je, a veš, da je tam.
Največja nagrada ni vrh, ampak smoter početja
Vrh je samo točka. Vse, kar je vredno, se zgodi pred tem: dvom, napor, odnos do soplezalca, do sebe.
Alpinist je odgovoren do skupnosti
Svetičič ni bil individualist v modernem smislu. Čutil je, da je del tradicije, kulture, narave — del verige, ki jo moraš spoštovati.
Alpinizem je zanj pomenil skupnost, ne samopromocijo.
Zaključek
Oddaja TV Koper iz leta 1994 je danes dragocen dokument časa — in še boljši prikaz »Alpinistovega« značaja. Svetičič v njej ni bil ne heroj ne filozof, temveč človek, ki je gore razumel brez olepševanja. Njegove misli so ostale: jasne, ostre, etične. In še danes delujejo kot protiutež novodobnemu »plezalnemu svetu«, ki je iz alpinizma naredil tekmo, gore pa pustil le za kuliso. Celoten njegov portret je vreden najširšega celostnega obravnavanja, ki smo ga žal lahko opazovali le v primerih, ko so bili alpinisti še filozofi in blizu neskončnosti …
