Po dveh letošnjih velikih plazovih, na Himlungu v Nepalu in na Broad Peaku v Pakistanu, je švicarska novinarka Stephanie Geiger v časniku NZZ am Sonntag odprla občutljivo vprašanje: ali del nepalske »ekspedicijske industrije« nevarnost plazov obravnava dovolj resno? Gre za avtorski komentar in stališča sogovornikov, ki jih avtorica navaja, ne pa za uradno preiskavo ali enotno mnenje himalajske skupnosti.
Dve nesreči v nekaj tednih
Povod za razpravo sta bila dva odmevna dogodka. Konec julija je plaz na Broad Peaku zahteval deset življenj, med njimi tudi življenje nepalskega alpinističnega zvezdnika Nirmala Purje. Le nekaj tednov pozneje je plaz zasul bazni tabor pod 7126 metrov visokim Himlungom, kjer je umrlo petnajst nepalskih članov odprav, enega pa so še pogrešali.
Po mnenju avtorice oba dogodka kažeta, da so plazovi na najvišjih gorah sveta še vedno ena največjih objektivnih nevarnosti, njihovemu ocenjevanju pa pogosto ni namenjene dovolj pozornosti.
Manaslu kot osrednji primer
Največ kritik avtorica usmerja v letošnjo jesensko sezono na Manasluju, kjer je bilo izdanih 493 dovoljenj za vzpon, ob skoraj enakem številu nepalskih višinskih vodnikov in šerp.
Po plazu 17. septembra in novi nesreči tri dni kasneje, v kateri sta umrla nemško-indijski alpinist in njegov nepalski spremljevalec, so meteorologi napovedali več kot dva metra novega snega. Kljub temu so se vzponi nadaljevali.
Neimenovani poznavalec himalajskih odprav, ki ga citira članek, je razmere označil za absurdne. Po njegovem mnenju je obstajala kombinacija vseh opozorilnih znakov: plazovi, smrtne žrtve in napoved novega sneženja, organizatorji pa so vseeno skušali stranke spraviti na vrh pred prihodom še slabšega vremena.
Podobno je ocenil tudi Tobias Pantel iz zbirke podatkov Himalayan Database, ki je bil tedaj v baznem taboru. Del njegove ekipe je sicer krenil proti vrhu, a se je že v prvem višinskem taboru obrnil, saj so razmere ocenili kot neprimerne za resen poskus vzpona.
Sreča ali analiza tveganja?
Eden najbolj odmevnih delov članka je razprava o izjavi nepalskega organizatorja odprav Mingme Gyaljeja Sherpe (Mingma G), ustanovitelja podjetja Imagine Nepal.
Po navedbah v članku je Mingma G zapisal, da se pri alpinizmu ni nikoli posebej bal zahtevnih tehničnih izzivov, da pa so ga plazovi vedno strašili, ker pri njih po njegovem mnenju znanje, tehnika in izkušnje nimajo odločilne vloge, na koncu pa o izidu pogosto odloča sreča.
Prav ta izjava je sprožila odziv evropskih strokovnjakov za vodenje v gorah.
Odziv vodniških organizacij
Direktor švicarskega združenja gorskih vodnikov Pierre Mathey je poudaril, da sreča ne sodi med kriterije, na katerih profesionalni vodniki gradijo presojo plazovne nevarnosti.
Podobno meni tudi Michael Lentrodt iz Mednarodnega združenja gorskih vodnikov (IFMGA). Po njegovem mnenju sicer vedno obstaja določeno preostalo tveganje, vendar naj bi bile glede na informacije, ki jih navaja članek, na Manasluju prestopljene nekatere meje, ki jih standardi IFMGA običajno ne dopuščajo.
Problem usposobljenosti vodnikov
Avtorica opozarja še na razliko med nepalskim sistemom in mednarodnimi vodniškimi standardi.
Po podatkih Nepal National Mountain Guide Association je v Nepalu približno sto vodnikov z licenco IFMGA. Večina ljudi, ki na komercialnih odpravah vodijo ali spremljajo tuje stranke, pa prihaja iz sistema višinskih nosačev in šerp ter nima formalnega mednarodnega usposabljanja za ocenjevanje plazovne nevarnosti.
Članek navaja tudi odmeven letošnji primer, ko je bil Hillary Dawa Sherpa, prvotno zaposlen v kuhinji odprave, brez predhodnih izkušenj poslan spremljat stranko na Everest. Avtorica ta primer omenja kot znak sistemskih težav v delu komercialne odpravniške dejavnosti.
Tudi rekorderji niso bili imuni na tveganje
Prispevek se dotakne tudi pokojnega Nirmala Purje. Avtorica opozarja, da Purja kljub izjemnim dosežkom ni bil formalno šolan gorski vodnik in da je v preteklosti večkrat nadaljeval vzpone tudi v obdobjih povečane plazovne nevarnosti.
Podoben očitek namenja tudi nekaterim odpravam na Šiša Pangmo leta 2023, kjer so v plazovih umrli dve ameriški alpinistki in njuni nepalski spremljevalci.
Predmet razprave, ne dokončna sodba
Osrednja misel članka ni, da so nepalski organizatorji nekompetentni, temveč da bi morala razprava o ocenjevanju plazovne nevarnosti na osemtisočakih postati bistveno bolj odprta in strokovno utemeljena.
Stephanie Geiger, njeni sogovorniki in tisti, ki jih je povzela menijo, da se v delu himalajske komercialne industrije prevelik poudarek namenja doseganju vrhov in logistični izvedbi odprav, premalo pa konservativnemu upravljanju tveganj. Ob tem opozarjajo, da na najvišjih gorah sveta plazovi ostajajo ena redkih nevarnosti, kjer lahko napačna odločitev v nekaj sekundah izbriše vse izkušnje, opremo in sposobnosti.
