Foto: koča na Gozdu
Koča na Gozdu, 3. oktober 2026
Prvi oktobrski petek je Koča na Gozdu pod Vršičem znova postala stičišče spominov, prijateljstva in bogate zgodovine slovenskega alpinizma. Na 45. srečanju alpinistov veteranov, ki je potekalo 2. oktobra 2026, se je zbralo 51 udeležencev, ki so se spomnili pokojnih tovarišev, počastili letošnje jubilante, sprejeli nove člane in prisluhnili predavanju vrhunske alpinistke Sare Jaklič.
Današnji zbor alpinistov veteranov predstavlja eno najdlje neprekinjeno delujočih oblik druženja v slovenskem alpinizmu. Njegovi začetki segajo v zgodnja osemdeseta leta, ko so se starejši alpinisti, večinoma iz ljubljanskega kroga, začeli neformalno srečevati in obujati spomine na skupne vzpone, odprave in prijateljstva. Iz teh srečanj je postopoma dozorela zamisel o organiziranem zbiranju alpinistov, ki so pustili pomemben pečat v slovenskem gorništvu.
Po pripovedovanju dolgoletnega predsednika veteranov Franceta Zupana se je ideja o srečanju »starejših alpinistov« rodila leta 1982. Njen glavni pobudnik je bil Saša Slavec, ki je za zamisel navdušil takratnega podpredsednika Planinske zveze Slovenije Toneta Bučarja. Pod okriljem iniciativnega odbora, ki so ga sestavljali Tone Bučar, Marjan Perko, Saša Slavec, Stane Veninšek in France Zupan, je bilo že jeseni istega leta v Domu planincev v Logarski dolini organizirano prvo srečanje. V celoti ga je podprla in financirala Planinska zveza Slovenije.
Na prvo srečanje je bilo poslanih 85 vabil, odzvalo pa se je 48 alpinistov. Zanimivo je, da so številke ostale podobne vse do danes. Vsako leto je razposlanih okoli 80 vabil, srečanja pa se navadno udeleži med 50 in 60 veteranov. Čeprav so se lokacije skozi desetletja spreminjale, od Vrat in Kamniške Bistrice do obeh vršiških koč, se je kot najprimernejše prizorišče uveljavila prav Koča na Gozdu, ki zaradi dobre dostopnosti in prijetnega okolja že vrsto let gosti srečanje.
Osnovni namen veteranskega zbora se v petinštiridesetih letih ni bistveno spremenil. To ostaja predvsem srečanje starih prijateljev in soplezalcev, ljudi, ki jih povezujejo intenzivna skupna doživetja v gorah. Če so bili pogovori nekoč polni pripovedi o prvenstvenih smereh, zimskih ponovitvah in odpravah v velika gorstva sveta, danes več prostora namenjajo življenjskim zgodbam, spominom in novicam o nekdanjih tovariših. Prav zato je pomemben del vsakega srečanja tudi spomin na veterane, ki so se v preteklem letu poslovili.
Letošnjega srečanja se je udeležila 51-članska zasedba veteranov, ki jih od lanskega leta vodi Jani Bele. Zbrane sta pozdravila predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar in kustodinja Slovenskega planinskega muzeja Ana Katarina Ziherl.
Prisotni so se z minuto molka spomnili članov veteranske družine, ki so jih izgubili v preteklem letu: Vanje Matijevca, Miloša Križaja in Jošta Razingerja.
Poseben trenutek srečanja je bila počastitev letošnjih jubilantov. Devetdeset let je dopolnil Branko Jaklič, petinosemdeset let Mikec Drašlar, osemdeseti rojstni dan so praznovali Voje Bučer, Žare Guzej, Silvo Jošt in Jože Mihelič. Petinsedemdeset let so dopolnili Stojan Burnik, Ivč Kotnik, Jože Rožič in Rudi Zaman, med sedemdesetletniki pa so bili letos Lidija Honzak, Marjan Kregar in Andrej Štremfelj. V veteranski tradiciji jubilanti že dolga leta prejmejo knjižna darila, ki simbolično povezujejo alpinistično izkušnjo s spominom in zapisano zgodovino.
Pomemben del srečanja predstavlja tudi sprejem novih članov. Veterani niso odprto članstvo, temveč zbor alpinistov, ki so s svojim delovanjem pustili opazno sled v slovenskem alpinizmu. Kandidat mora biti član Planinske zveze Slovenije, star najmanj 55 let, predlagati ga morajo trije člani veteranskega zbora, nato pa njegovo vključitev potrdita odbor in zbor veteranov z glasovanjem. Število članov je po sprejetih smernicah omejeno na osemdeset (z leti se pogoji in predpisi spreminjajo).
V skladu s temi merili so letos v veteransko druščino sprejeli: Miro Zorič, Mira Šušteršiča, Vinka Berčiča, Rafka Vodiška, Matevža Lenarčiča in Emila Tratnika. S tem se veteranski zbor ne le pomlajuje, ampak ohranja tudi kontinuiteto slovenskega alpinizma, saj vanj vstopajo posamezniki, ki so v različnih obdobjih soustvarjali njegov razvoj.
V razpravi so se udeleženci dotaknili prihodnjih dejavnosti zbora, sodelovanja s Slovenskim planinskim muzejem ter vprašanja vključevanja uglednih tujih alpinistov. Veterani namreč že vrsto let ne predstavljajo zgolj družabnega krožka, ampak tudi pomembno vez z zgodovino slovenskega alpinizma. Sodelujejo pri muzejskih večerih, predavajo mlajšim generacijam in pomagajo ohranjati spomin na dogodke, osebnosti in dosežke, ki so oblikovali razvoj slovenske alpinistične kulture.
Druženje je letos obogatila ena najuspešnejših slovenskih alpinistk Sara Jaklič, ki je predstavila svojo alpinistično pot in nekatere najodmevnejše vzpone. Takšna predavanja so stalnica veteranskih srečanj že od njihovih začetkov in predstavljajo vez med generacijami, saj veteranom omogočajo stik s sodobnim razvojem alpinizma, mlajšim pa zavedanje o tradiciji, na kateri gradijo svoje dosežke.
Ko so se v večernih urah pogovori počasi iztekali, je bilo med zbranimi čutiti isto vzdušje, ki spremlja ta srečanja že od leta 1982. V gorah so skupaj preživljali najlepše in včasih tudi najtežje trenutke svojih življenj, zato jih povezuje nekaj trajnejšega od zgolj športnih rezultatov. Povezuje jih zgodba slovenskega alpinizma. Zato ni presenetljivo, da so si ob slovesu znova obljubili snidenje ob letu osorej, 1. oktobra 2027, ko bo Koča na Gozdu gostila že 46. srečanje alpinistov veteranov.
