Med Eigerjem, Mönchom in Jungfrauom so pred 130. leti zastavili nekaj, se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo zgodovino alpinizma in posledično turizma: alpski vlak je postal del pristopa, del gorske izkušnje, del mitologije.
Tam, kjer drugod začneš ob zori in hodiš ure, Švicarji že ob osmih zjutraj izstopijo (i)z vlaka na 3.454 metrih v podzemni dvorani Top of Europe. Turisti se zgrinjajo k panoramam, gorski vodniki, klienti, alpinisti si pripnejo dereze in stopijo naravnost na ledenik (zaenkrat je še). Vlak jih je pripeljal tja, kamor drugod vodi dolga, naporna pot (ali pa vse bolj ceste in »drot«).
Ko je Adolf Guyer‑Zeller ob koncu 19. stoletja načrtoval železnico pod Eigerjem, ni razmišljal le o alpinistih. Njegov cilj je bil jasen: odpreti gore množicam. In to se je zgodilo. Jungfraujoch je danes eno najbolj obiskanih krajev v Alpah – milijon obiskovalcev na leto, ledene palače, trgovine, restavracije, razgledne ploščadi.
Alpinisti so v tej množici le droben delež, nekaj sto na leto. A za njih je železnica (postala) ključna. Pred letom 1905 je bil dostop s severne strani skoraj nemogoč. Ko je vlak dosegel Eismeer, se je pot do koče Bergli skrajšala z osmih ur na dve. Ko je leta 1912 odprl še končno postajo na Jungfraujochu, se je celotna logika pristopa spremenila.
Švica je tako ustvarila najgostejše gorsko železniško omrežje v Alpah. Od Interlakna do Grindelwalda, od Kleine Scheidegg do ledenika od Mürrna do Schynige Platte. Leta 2020 je sistem dopolnil še Eiger Express, ki pot skrajša na 15 minut.
To je tehnološki čudež. A čudeži imajo svojo ceno.
Dostop do vrhov – da, a le (še) za tiste, ki si ga lahko privoščijo
Švicarska železniška natančnost ima svojo drugo plat: cenik, ki je postal skoraj simbol tega, kako država upravlja turizem.
Povratna vozovnica Interlaken – Jungfraujoch v sezoni stane 261 CHF (okoli 285 €). Iz Grindelwalda dobrih 239 CHF. Poleti je obvezna še rezervacija sedeža. Za alpinista, ki gre na Mönch ali Jungfrau, to pomeni približno 250 CHF samo za prevoz.
To ni naključje. To je zavestna politika.
Švica s tem zavestno omejuje število obiskovalcev. Ne z zaporami ne s kvotami, temveč z ekonomskim filtrom. Tehnologija omogoča dostop, cena ga regulira.
Nepremožni alpinisti se zato pogosto odločajo za dolge, naporne pristope iz drugih dolin – Lötschental, Aletsch Alpiglen. Vzponi, ki trajajo deset ur, a so brezplačni. Vlak je udobje, a udobje je drago.
Paradoks švicarskega modela
Švica je ustvarila sistem, ki je hkrati najbolj odprt in najbolj zaprt v Alpah. Odprt, ker omogoča dostop tja, kamor drugod pridejo le izkušeni alpinisti. Zaprt, ker je ta dostop drag, selektiven, skoraj elitističen.
Turistična karavana se tako premika naprej – urejena, nadzorovana draga. Alpinisti se v njej izgubijo kot drobna manjšina, a hkrati vedo, da brez nje alpinizem v Bernskem Oberlandu ne bi bil to, kar je danes.
Švica je s svojimi vlaki spremenila odnos do gora. In s svojimi cenami je poskrbela, da se te spremembe ne razlijejo čez rob. Na vzhodu pa, kot da ne bi bili že vsi vsaj enkrat v rdeči Švici, smo ➠ navlekli množice in postali le še ujetniki bede zaradi povsem nezmožne ➠ za družbeno korist, nenaravnane politike, ki (vse bolj in zgolj) skrbi le (še) za lasten žakelj, , od katerih se iztrži le drobiž.
