Slovenske novice, 28. avgust 2021
VELIKA PLANINA
Izkušeni jamar in reševalec Maks Petrič ujet v žepu jame Mala Kofca na Veliki planini. Ko ga je reševalec vlekel iz rova, se je znova usulo.
Čudovit svet Velike planine ni zanimiv samo za ljubitelje gora, ampak tudi podzemlja. V njem se skriva več deset jam in brezen, ki jih raziskujejo jamarji. Eden od njih, 30-letni Maks Petrič, tudi predsednik Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica iz Šoštanja, je imel v nedeljo velikansko srečo, da so ga že nekaj ur po velikanskem podoru kamenja, zaradi katerega je ostal ujet globoko pod zemljo, nepoškodovanega rešili jamarski reševalci.
Šlo je za las
Včeraj, le dan po njegovi rešitvi, smo se pogovarjali z njim in dobre volje nam je pripovedoval o svoji dogodivščini, ki bi se kaj kmalu lahko usodno končala.
Šaleški jamarji so se ob koncu tedna odzvali povabilu na vsakoletni jamarski raziskovalni tabor na Veliki planini, ki ga organizira Jamarsko društvo Kamnik. Sobota je bila namenjena predvsem čiščenju dveh jam, Kofce in Male Kofce. Žal sta obe, kot tudi druge v Sloveniji, v ne tako daljni preteklosti služili kot smetišči, poleg ogromnih količin plastike, baterij, počenih loncev, pločevine in druge odslužene ropotije so našli ogromno kosti goveda, ovac in prašičev, ki so obležale celo v več plasteh.
»Med čiščenjem v Mali Kofci smo našli ožino, ki je vodila v doslej še neodkrito manjšo podzemno dvorano. Ta se je nadaljevala z rovom, zato smo se odločili, da ga naslednji dan raziščemo. Ko smo v nedeljo prišli do rova, sem se že splazil skozenj, nato se je usulo kamenje. Sicer pa se nisem mogel nič premikati,« pripoveduje Maks.
Skalni podor ga je odrezal od kolegov, ki so ga najprej poskušali rešiti sami, nato so hitro poklicali na pomoč jamarske reševalce. V intervenciji je sodelovalo 22 članov Jamarske reševalne službe (JRS) iz Kranja, Ljubljane, Postojne, Novega mesta in Velenja. Vodja, sicer namestnik vodje JRS, Maks Merela nam pove, da je reševanje ob podoru vedno zelo zahtevno, saj je teren nepredvidljiv in nikoli ne veš, kdaj se bo znova usulo. Tako je bilo tudi v nedeljo, ko se je na klic na pomoč zelo hitro odzvalo kar 22 reševalcev.
Zahvala reševalcem in domačinom »V jamarstvu se dogajajo tudi nesreče in tokratna se je končala s srečnim koncem. Za to gre velika zahvala vsem jamarskim reševalcem in dvema domačinoma iz pašne skupnosti Velika planina, ki sta z motornima žagama nažagala podpornike za v jamo,« so se člani Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica javno zahvalili vsem, ki so pomagali pri reševanju.
»Aktivirali smo ekipo za odpiranje rovov z eksplozivnimi sredstvi, a na srečo to ni bilo potrebno. Teren so najprej utrdili z lesenimi oporniki, nato so odstranili za kakšen kubik nasutega kamenja in že so lahko prišli skozi rov do jamarja. Lahko rečemo, da smo vsi imeli velikansko srečo, saj se je že medtem, ko je reševalec Luka Zalokar za noge vlekel Maksa iz rova, usulo novo kamenje. Bilo je že precej kritično, a se je na srečo vse dobro končalo. Pomembna okoliščina je, da je Maks izkušen jamar in tudi reševalec, zato je ravnal zelo prisebno in brez panike,« nam pove Maks Merela.
Rešeni pa doda, da se res zaveda, da je šlo za las, a da niti za trenutek ni pomislil, da reševalcem ne bo uspelo. »Taki podori v jamah niso nepričakovani, že deset let sem jamar, zato sem vedel, da mi bodo pomagali. Malo me je sicer zeblo, a reševalci so bili tako hitri, da sem na to že pozabil. Ob enajstih se je usulo kamenje, točno ob 15.05 so me že rešili,« se smeje, hvaležen reševalcem, jamarjem svojega društva, ki so bili ves čas ob njem, ter vsem drugim, ki so pripomogli k njegovi rešitvi.
Čistilna misija na planini
Ker je bil dan pred zasutjem pravzaprav na čistilni misiji, ga povprašamo še, od kod toliko smeti v podzemnih jamah. »Žal se v mnogih jamarskih društvih zadnja leta veliko ukvarjamo s čiščenjem jam. Ne tako davno so namreč odpadke brezskrbno metali vanje, zaradi tega je na mnogo mestih močno onesnažena podtalnica.
Kamniški jamarji so, na primer, z vzorčenjem voda, ki pritečejo z Velike planine, odkrili kar precejšnjo onesnaženost. Zato skupaj z njimi na teh taborih poskušamo odstraniti čim več smeti. Tako nam je letos uspelo popolnoma očistiti jamo Kofca, iz jame Mala Kofca pa še ne popolnoma. Tudi v naših koncih, v Šaleški dolini, opažamo, da ponekod v jame mečejo v polivinilaste folije zavite kadavre poginulih živali. Zaradi polivinila lahko pride do nenaravnega razpadanja, celo do razvoja strupenih snovi,« še razloži Maks Petrič, ki je seveda veliko bolj navdušen, če v podzemnem svetu namesto na odpadke in živalska trupla naleti na prelepe podzemne pojave ali na še neraziskane rove in dvorane.
Tina Horvat
