Ljubljana, 7. oktobra 1942
»Beati in Domino morientes …« ta pesem, ki si jo ob odprtem grobu tolikrat pel, doni sedaj tudi tebi, Janez.
»Beati in Donimo morientes …!«
Našega Janeza smo včeraj spremili na zadnji poti. Še ko smo zadnje ure njegovega bivanja med nami hiteli k njegovi krsti, skoro nismo mogli verjeti, da nas je tako nenadoma zapusti! — v cvetu mladosti, poln življenja in volje do dela. Včeraj smo še pohiteli k njemu, da mu želimo poslednji zbogom. V skromni kapelici sv. Andreja je ležal Janez med cipresami. Številni njegovi prijatelji so prihajali, da se še zadnjič poslove od njega. Tako so ga med drugimi spremili: predsednik Novinarskega društva g. Železnikar s tajnikom Gmajnarjem in poslovodjem Prunkom, glavni ravnatelj KTD. ravnatelj »Jutra« g. Virant, vodstvo »Družinskega tednika« z g. Bratušo na čelu, glavni urednik »Slovenca« g. Jurčec in glavni urednik »Slovenskega doma« g. Javornik, številni časnikarji ljubljanskih listov, zastopniki Ljudske tiskarne in grafičnega delavstva. Dalje so bili zastopani športniki, pevci, planinci ter pokojnikovi tovariši iz akademskih let.
Ob pol 4 je šentpetrski župnik g. Košmerlj v spremstvu treh duhovnikov blagoslovil pod streho glavne žalske kapele krsto in zmolil obredne molitve. Po blagoslovu so mu tovariši-pevci pod vodstvom dirigenta g. Marolta Franceta mogočno in ubrano zapeli žalostinko: »Človek, glej dognanje …«
Nato je naš Janez nastopil zadnjo zemeljsko pot. Za lepimi in številnimi venci so se zvrstili v dolgi vrsti pokojnikovi spoštovalci.
Po molitvah v cerkvi so mu pevci znova zapeli čudovito lepo, mogočno in ubrano: »Beati mortui …« Iz cerkve smo po božji njivi spremljali dragega Janeza še nekaj korakov do črne jame.
Ob odprtem grobu je spregovoril urednik g. Kremžar in se od njega poslovil s temi besedami:
Dragi tovariš!
Ko bi danes še govoril z nami našo govorico v maternem jeziku, ki si ga tolikanj ljubil v življenju, bi te radi vprašali. Janez — ti, tak orjak po telesu, pa ležiš zdaj pred nami nem in tih ter negiben — ah je to mogoče? Pa bi nam, ves pretresen od prestalih telesnih bolečin, lahko kakor svetopisemski Job odgovoril:
»Človek, rojen iz žene, živi malo časa in je poln različnih nadlog. Kakor cvetka pride na dan, pa že ga potlačijo in kakor senca zbeži. Drevo — če ga obrežeš, spet ozeleni in njegove veje poženo. Človek pa — ko ga je smrt slekla in pokončala, kje neki je?«
Da, to je tisto usodno vprašanje: Kje neki je človek, ki ga je smrt pokončala? Želo smrti je bridko za vsakogar, ki ga je rodila človeška mati. Kako neki vsakogar, ki ga je rodila človeška mati. Kako neki ne bi bilo bridko takemu, ki ga je bila sama volja do življenja in dela. Volja do dela ne zase, marveč za druge, za narod svoj. Kakor neupogljiv hrast si se nam zdel, močan in odporen kakor skalna kraška tla. Notri v tej trdi hrastovi skorji pa je utripalo mehko in plemenito srce, veliko v ljubezni do prijateljev, do tovarišev, zlasti pa veliko v ljubezni do svojega naroda. Saj si ljubil svojega Stvarnika, tako skrito in otroško udano si ga ljubil, kakor ga je ljubil tisti tvoj Vresk, ki je umiral v tvojem »Zavetju v pečevju«, kjer si mu v umirajoča usta polagal svoje besede, svojo vero in svojo molitev:
»Gospod Bog, v Tvoje roke izročim svojo dušo! Zmerom sem jo Tebi nosil na dlan, kajti Tebi ni mogoče nobene reči prikriti, rad pa vidiš, če kdo sam pri sebi premisli, kaj je bil napravil napačnega in potem tako pride pred Te ter Ti pove. Ti že itak vse veš, vesel pa si grešnika, če se ti še sam obtožil, česar se spomni. Ti vsega pregledaš, sprevidiš njegovo voljo in misel, in kar se ne ujema, da se on ni spomnil, tisto sam od sebe z očetovsko prizanesljivostjo izbrišeš, saj veš, ki vse vidiš, da te oni ni bil mislil oguljufati! Napravi tudi z mano tako. Gospod Bog, da bom bel prišel pred Te, brez ljulke, plevela in umazanije! Odpusti mi, kar sem kdaj napak napravil vede in hote, izbriši pa mu tudi tisto, kar sem po nevedoma! Moja ura je zdaj odbila. Pred Tvoj obraz bom stopil. Sprejmi Gospod. Ti dobri nebeški Oče svojega hlapca in daj mi tam gori, če je to mogoče, kakšen podoben opravek, kakor sem ga imel tu na zemlji, da ne bom po nerodnem rok križem držal! Za te moje ljudi, ki bodo še ostali na zemlji. Te prav lepo prosim, bodi tako dober z njimi, kakor si bil z menoj ves čas, odkar sva skupaj popotovala … Če pa se Ti bo zdelo prav, pa tudi katerega udari, kadar se ne bi vedel tako, kakor si zapovedal. Pa ne preveč hudo, ker so moji in jih imam tako rad, le prosim.
Ne pusti Gospod, da bi Vreskovina propadla, ne pusti, da bi zemljo, ki sva jo oba midva obdelala, spet preraslo ščavje! Zdaj pa Gospod Bog, če je Tvoja volja taka, me vzemi k Sebi. Pripravljen sem o Bog!«
Tako si lansko leto molil z usti starega Vreska. Zdaj pa tam, kjer ti je že vse jasno in vidno, moliš s svojimi ustnicami. Tamkaj zdaj lahko tudi potožiš svoje bolečine ko v svojem življenju za svoje bolečine nisi poznal nobene tožbe. Ko danes premišljam tvojo čudovito odpornost zoper
vse telesno trpljenje, se moram spomniti na besede, ki se bero v »Povesti duše« v sv. Mati Tereziji, ki se je do konca držala gesla: »Ne potoži svojih bolečin nikomur, dokler nisi na koncu svojih moči!« Ta mala svetnica je bila tako silna in močna, da je rekla: »Še morem hoditi torej moram!« To njeno jekleno upanje je ustvarjalo junaštva. Prav tako si tudi ti preziral bolečino in se ji do zadnjega nisi udal, dokler, lončevina v tebi ni premagala in je bolečina iz nje iztisnila solzo:
»Že dolgo hudo trpim.«
Ne vem, ali si bral to Povest Duše, bržkone pa si bral Hojo za Kristusom, kjer je povedano, da bodo naše zatajene telesne bolečine naše veliko veselje. Naj bi tvoje veliko trpljenje zadnjih mesecev bilo zdaj tebi v večno veselje!
Ljubil si kot planinec zlasti naše gore in planine. Zdaj ti je že odprta tista Sveta gora. ki mi vsi skušamo plezati na njo in ki želimo in molimo, da bi se na nji zbrali vsi. Zdaj ti je tudi že odkrit odgovor na psalmistovo vprašanje:
»Gospod, kdo bo počival na Tvoji sveti gori?
Kdor hodi brez madeža in dela pravično, kdor govori resnico v svojem srcu, kdor ne ravna zvijačno s svojim jezikom. Tudi ne dala zla svojemu bližnjemu in ne sprejema sramotenja zoper svojega bližnjika. Kdor prisega svojemu bližnjemu, pa ga ne vara, kdor ne daje svojega denarja na obresti in ne sprejema daril zoper nedolžnega.«
Janez, kdor te je poznal, ve: Tak si bil! S svojim življenjem si izpričeval ljubezen do bližnjika, v svojih delih pa si pričeval ljubezen do Boga — Stvarnika. Mi pa, ki smo ostali, in ki je naš rajnik v Vreskovi molitvi za nas vse molil ob svoji zadnji uri, prosimo Boga, kakor je on molil: »Sprejmi, Gospod, Ti dobri nebeški Oče, tega našega ubogega Vreska, našega plemenitega tovariša Janeza Gregorina v svoje naročje ter mu ne prištevaj, kar je kdaj hote ali nehote napak napravil. Poplačaj mu njegovo ljubezen in trpljenje in daj mu prostora ob svoji nebeški ženitnini. N. p. v miru! Dragi tovariš, na svidenje na sveti Gori!
Ob presunljivem govoru ni ostalo nobeno oko suho. Spet so zadoneli lepi akordi domače žalostinke: »Blagor mu, ki se spočije!« Nebo pa je poslalo dragemu Janezu zadnje zemeljske pozdrave s planin, ki so zažarele v soncu, kakor da nemo pozdravljajo svojega občudovalca in ljubitelja.
Slovenski dom, 7. oktober 1942
