Ljubljana, 5. oktobra 1942
Bela žena je včeraj zatisnila oči po dolgi, hudi bolezni našemu stanovskemu tovarišu in publicistu Janezu Gregorinu, staremu komaj 31 let. Ljubitelji lepe slovenske besede, planinci in kulturni delavci so pokojnika poznali po njegovih umskih sposobnostih, značajnostnih odlikah in tovarištvu.
Janez Gregorin je zrasel iz bornih in tesnih razmer. Prebil se je skozi gimnazijske študije in že takrat pokazal veliko razgibanost, saj je kot šesto-sedmošolec pisal v dijaški list »Žar« ne le novelice in podobne književne reči, ampak že zrele filozofske eseje. Kot sin domače grude je prinesel od doma tenek smisel za lepo in čisto slovenščino. Vsi njegovi članki so se odlikovali po neoporečnem slogu, ki je bil tako rekoč krik njegove krvi. Kdo od vseh tistih mnogih, ki so potovali po naših krajih in gorah, se ne spomni Janeza Gregorina kot neugnanega ljubitelja narave in neustrašenega naskakovalca vseh naših vrhov in nepremagljivih sten? Planinci, ki so hodili podobna pota, vedo še danes povedati, da je Janez Gregorin premagal več sten, ki se jih ni pred njim še nihče lotil. Najočitnejša poteza njegovega značaja in narave je bil prezir do nevarnosti, zaljubljenost v tveganje in po doseženem uspehu notranje zadovoljstvo nad triumfom človeške sile, česar ni bahaško obešal na veliki zvon, pač pa beležil zase kot rezultat, kaj zmore trdna volja ob zagonu obvladanih sil.
Pokojni Janez je bil doma na vseh področjih naše kulture. V našem časopisu se je več let udejstvoval kot vesten in temeljit prikazovalec, pridobitelj naše glasbene in upodabljajoče umetnosti. Globlji in pravi poklic pokojnega Janeza Gregorina je bilo pisateljstvo. Njegova narava je v vseh svojih manifestacijah kazala umetniško dušo in vse lastnosti, ki so umetništvu bistvene. Neprenehoma je živel v trdni veri in globokem prepričanju, da mu dozoreva snov in oblika za veliko književno delo, epopejo naših planin in njihovih ljudi. Naj je pisal reportažo o navadnem dogodku s ceste, prikaz umetniške razstave, poročilo o dramski ali operni premieri, načelno polemiko, črtico ali podlistek ali razgibano poročilo o športni tekmi — zakaj na vsa ta področja je segalo njegovo časnikarsko delo — vsaka stvar je kazala osebno gledanje, kazala literarni slog, zrelo opazovanje in trezno sodbo je znal kot pisatelj pok. Gregorin neposredno zagrabiti čas, priča njegova povest »Zavetje v pečevju«, s katero je v našem listu lani in letos vzbujal toliko pozornosti in zavzetosti. Njegovo književno delo, ki izkazuje poleg vrste novel po dnevnikih tudi zbirko prevodov »V borbi z goro« bo itak deležno posebnega prikaza.
Po značaju svoje narave je bil pokojni Gregorin časnikar, to se pravi vsestranski človek, ki se je zanimal in tudi sam delal skoraj v sleherni panogi javnega in kulturnega življenja. Strastna ljubezen do športa, do katere pričajo njegova poročila in razprave, se je v njem družila z globokim nagnjenjem do filozofije in njenih problemov, književnost s planinstvom, globoka svojevrstna vernost z življenjsko prešernostjo, skratka, bil je človek vseh nasprotij, to je, umetnik in še nekaj, bil je v samem sebi, v vsem svojem delu, sleherni misli in besedi Slovenec.
Neugnan dinamik, kakor je pokojni Janez bil, ni nikdar z mero vase zagledanega meščana odmerjal svojih moči in sil. Če se je za stvar zavzel in zagnal, je dal od sebe več, kakor bi človek od njega pričakoval. V sleherni stvari je njegov značaj pokazal isto lastnost; zmerom naprej, brez oddiha, brez počitka.
To nenehno delo je pokojnemu Janezu, ki je bil trda in koščena korenina, le počasi izpodjedalo živec življenja. Lotila se ga je bolezen, ki ji je kljuboval, kakor zmerom, kadar te bil v borbi: s stisnjenimi zobmi, z zravnano glavo in z molkom, da o črvu, ki je glodal njegovo srce, ni imel nihče niti najmanjše slutnje. Ko pa je sam spoznal, da mu je tek življenja odmerjen in da bo dal svetu slovo, se je spet poslovil od nas tako, kot je bilo le njemu lastno. Ob strahotnih bolečinah ni tarnal. Stisnil je le zobe in grenka solza mu je kanila iz očesa, ko je moral tovarišem nekaj dni pred smrtjo priznati, da gre z zdravjem slabo. Uredil je svoje zemske račune in včeraj ob pol 6. popoldne se je v ljubljanski bolnišnici preselil pred Najvišjega Sodnika, ki mu bo odmeril s pravično roko delež, ki si ga je bil kot neustrašen bojevnik priboril s svojim delom. Tovariši, vsi prijatelji in znanci bodo žalovali za njim in se ga zmerom spominjali. Po trpljenju in mukah naj se njegovo telo spočije v rodni grudi, duša pa v objemu Stvaritelja vseh lepot, katerih častilec in poveličevalec je bil pokojni Janez!
.JPG){kind=link}