Gorenjski tednik poroča o smrtni nesreči 4 plezalcev v Martulkovi skupini:
»Čist in svetel se dviga planinski svet iznad selišč v nebo. Vabi nas na planinske trate, v čudovito prirodo in tudi na sončne police in skale. Vedno so imele naše planine mnogo navdušenih obiskovalcev in ob njih je zrasla in se izvežbala družina mladih alpinistov-plezalcev, katerim so se leto za letom pridruževale mlade generacije. Globoko med ljudstvo v dolinah, skoro v vsako družino sega vez ljubiteljev gora-alpinistov, zato je nesreči prisluhnil ves kraj in je prevzela vse ljudstvo.
Kakor vsako nedeljo, so se odpravili v planine številni ljubitelji tudi v nedeljo, dne 16. avgusta, da preživijo dan v planinskem tovarištvu in da se vrnejo na delo prenovljeni v sončnem svetu. Skupina plezalcev mlajše generacije, v kateri so bili Franc Kovač, Anton Tomazin in Jože Vodišek, je odšla na plezalno turo v Roglico.
Ko pa se je v ponedeljek zvedelo, da se fantje niso vrnili, je legla na vas prva slutnja. Toda zakaj bi morala biti že nesreča, veličastne so planine v svoji lepoti in mogoče so šli globlje v to lepoto in se kje zadržali. Planinski tovariši pa so se pripravili na vse. Zbrali so se znani reševalci in številni tovariši ter šli v smer za pogrešanimi. Že ob vstopu v steno Roglico so našli prvo sled za pogrešanimi — odložena dva nahrbtnika, kar je bil znak. da se plezalci niso vrnili s ture. Nahajati se morajo nekje v steni, ki je visoka kakih 600 do 700 m: kje in kako, je v tem trenutku najvažnejše vprašanje. Štirje reševalci so se podali v steno po normalni smeri, dva pa po stranski grapi. Na večkratne klice se je nekje izpod vrha oglasil odziv (živeči Tomazin). Le kdor je doživel tovarištvo v planinah ve, kaj pomeni tak klic. Znak, da prihajajo tovariši, da jih niso pozabili, znak rešitve na eni in svojstven občutek povezanosti na drugi strani. Toda klic je prihajal nekje izpod vrha, iz neznanega, pred reševalci so bile samo strme in nevarne stene. Sposobnost plezalcev in pa zavest nujnosti so jih premagale tem preje. Prišli so na višino, da so se sporazumevali:
»Ali si sam …?« »Da …« »Kaj pa ona dva …, mrtva …?«
Reševalci so dosegli ponesrečence okrog osme zvečer. Zaradi nastopajoče teme je bilo vsako reševanje nemogoče, treba je bilo točno obvestiti ekspedicijo, ki čaka pod steno, prinesti priprave itd., zato sta se vrnila dva reševalca na izhodišče in sporočila težko vest ter podrobnosti za reševanje, štirje tovariši pa so nudili prvo pomoč ponesrečencu, ki je bil pri življenju, ga zavarovali in prenočili v steni.
Zgodaj zjutraj so se napotili v steno vsi ostali člani reševalne skupine, ki bodo pri tem težkem reševanju potrebni, v dolino pa je prišla prva vest o nezgodi. Reševanje bilo eno najtežavnejših, kajti stena spada med zelo težavne in nevarne. Vsa smer je zelo eksponirana, v prvi polovici poteka z malo možnosti varovanja na klin. Druga polovica smeri pa poteka v zelo strmem, skoro vertikalnem in zaradi izredne krhljivosti, zelo nevarnem kaminu. Ponesrečenci so se zrušili tik pred izstopom pod vrhom. Reševanje je zahtevalo vsestransko varovanje. Tovariši, ki so prenočili v steni, so pripravili prva varovanja in pričeli že s spuščanjem, ko je prispela nadaljnja skupina reševalcev v torek okrog poldneva. Reševanje je potekalo čez številne previse, kjer sta reševalca in ponesrečenec visela v zraku. Nepopisna je požrtvovalnost, reševalcev, ki so jo pokazali pri tem delu. Ni jih treba naštevati, sami znani planinski tovariši.
Zopet je prehitela noč in morali so prenočiti v steni, toda že po prvem uspehu na nižje ležeči polici. Štirje pa so se podali pod steno zaradi oskrbe ranjenca in reševalcev. V sredo se je reševanje nadaljevalo po izredno strmi steni, do snega, kjer so ekspedicijo že čakali tovariši, ki so se javili v pomoč. Večina reševalne odprave, ki je spuščala ponesrečence v jarek, je bila še v stenah, ko je nepričakovano priletel za pest velik kamen, da se je sneg preklal in zrušil. Pokopal je pod seboj mrtvece, ki so bili že v jarku pod snegom ter zasul še Mirana Marna in Franca Talerja od pomožne reševalne skupine, ki je oskrbovala ekspedicijo in je bila pripravljena pomagati pri nadaljnjem reševanju. Prvim ponesrečencem sta se tako v planinskem tovarištvu pridružila še dva in to v trenutku, ko je bilo reševanje takorekoč že končano. Videč, da nihče od ponesrečencev ni več pri življenju in zaradi izčrpanosti reševalcev (tri dni v steni) ter zaradi nastopajoče teme, so opustili vsako nadaljnje reševanje in so spravili ranjenca do pod stene, kjer je ekspedicija prenočila. Naslednji dan so izpod snežnega plazu izkopali ponesrečene tovariše in jih spravili v dolino.
Slovenski dom, 5. september 1942
