Primorski dnevnik, 24. maj 1974
»Seveda imam! Tega kompleksa se ne boste nikoli znebili. Vi se ženskam maščujete za neke žalitve v mladosti, ki zanje slučajno vem. Nikoli jim ne boste odpustili! če vam uspe, da katero ponižate, se čutite sami povišanega.«
Pazljivo jo je poslušal. V očeh mu je čemel poželjiv sij z odtenkom plahosti, spominjajoč na zver, ki so jo opazili skrito na preži… Prehudo ga je prizadela, da bi ji to lahko priznal. Zato je ubral druge strune: »Kaj pa če vi svoje lastne občutke kratko malo pripisujete meni? Morda pa iščem pri ženski ljubezni, ki sem bil zanjo opeharjen kot otrok? Kaj, če mi le ni nikoli dovolj ljubezni? Morda bolujem za tem, da ne najdem ženske, ki bi bila vredna, da bi se ji predal ves in za vedno? Lahko da mi gore pomenijo nadomestilo za vse, česar pri ljudeh ne najdem… in tudi za ljubezen…«
Nič več ni bila prepričana o tem, kar je rekla. »Ne bom sodila, ker za to nimam pravice. Večne uganke smo, saj niti sebe ne razumemo — kako naj bi tedaj druge? Vse, kar vemo, so samo izhodišča za nešteto možnosti, ki jim moramo najti potrdila…«
»Ta vaša misel mi je všeč,« je pritrdil. »Sedaj razumem, zakaj ste se tako nenadoma in nepričakovano odvrnili od mesta, od zabav, od moških, mode in slave, ter se zatekli k naravi… Hočete postati osebnost. Najprej pred séboj. V množici celo visoko razvit človek pomeni zelo malo, največkrat nič. Prisiljen je delati, česar sicer ne bi. V družbi odvisnih je njegovo vedenje odvisno od dejavnikov, na katere ne more vplivati. Kaj vam pomeni denar in lepota, če ne morete izživeti svojega bistva? Vi težko živite, Karmen! Preveč ste zasičeni s svobodo, da bi lahko prenašali histerijo, otopelost in da bi bili v resnici svobodni, še manj pa srečni.«
Gledala ga je mimo, z nespremenjenim obrazom. Ni marala, da bi ugotovil, kako vpliva nanjo njegova resnica.
Sloki je šel korak dalje: »Študirali ste umetnostno zgodovino, zato dobro veste, da je preteklost vir izkušenj za pot v prihodnost. Vi bežite pred samo sebi. Pripisovati motive lastnih dejanj drugim se pravi odkrivati sebe, če hočete, da sem bolj jasen.«
Karmen se je zmagovito nasmehnila. »Profesor, ujeli ste se v lastno past! To, kar ste povedali, velja predvsem za vas.«
»Kako to?« je začudeno hlastnil, kot bi se zalotil, da je zapisal v svoj dnevnik nekaj nespodobnega.
»Tisto, o begu pred samim seboj…«
»Ni važno, pred kom bežiš, važno je, kaj iščeš,« se je Sloki izognil odgovoru, ki bi ga razgalil.
Karmen pa se ni dala ugnati. »No, kaj iščem jaz v gorah? Jaz, mestni, od civilizacije že izprijeni človek… Kar povejte, z resnico se mi ne boste zamerili!«
»Preveč vprašate. Ni vljudno, da bi razlagal svoja predvidevanja, ki jih vi ne marate slišati.«
»Motite se, profesor. Vi si skušate razlagati žensko z moškimi očmi. In to je vaša poglavitna napaka.«
»Vem, da ste nenavadna ženska, čutim magnetno polje okoli vas. Ne pustite si blizu. Dobro veste, da je skrivnost osnovni mik ženske lepote.«
»Vse je bolj preprosto, dragi profesor. Naj se vam izpovem, ko sva že tako daleč… To veste, da nisem ženska, ki bi se zadovoljila z vlogo kuharice, nikar, da bi bila podložek komurkoli. Zanima me svet kot celota, človek je vnesel v naravo število. Krik je spremenil v petje, šum v ritem. Skok v ples. Dinamiko v linijo, linijo v like. Zakaj vam to govorim? Zato, da boste vedeli, da iščem razlago za vse, kar je ustvaril človeški duh v praizvoru… Res je, da me prav nič ne zanimajo ljudje, ki imajo v sebi česa posebnega. Zanimajo pa me tisti, ki imajo v sebi še nekaj arhaičnega, če hočete. In še ena skrivnost za vas, ki se zanimate za osvajanje: vi moški osvajate svet; me ženske pa osvajamo osvajalce. Poglejte, Sloki, vsak iz svojega izhodišča se bližamo temu, kar vi imenujete resnico. Se mar čudite?«
»Čudim se.«
»Potem je najbolje, da nehava, še to naj dodam: če moški občudujete in iščete moč, iščemo me ljubezen. Če to združite, je ljubezen za moč ali moč za ljubezen. To pa je težko uskladljivo…«
Zunaj so se zaslišali koraki in govorjenje. V izbo so žarečih obrazov vstopili zmagovalci Zlatorogovih steza. Vse oči so se uprle vanje. Komaj so sedli za mizo in pometali v kot težke nahrbtnike, je Torkar s harmoniko naznanil, da so »skalaši« prečili steno, in jim zaigral poskočno Triglavsko koračnico. Veselo ozračje je napolnilo sleherni kot. Karmen in Sloki sta prisedla k plezalcem in jim čestitala, Čop in Miha sta pripovedovala. Karmen je Čopa kar požirala z velikimi, lačnimi očmi. Sloki jo je od strani opazoval s svojim ptičjim pogledom. Kako nore so ženske, si je mislil. Strast jih žene kakor krave na napajališče. In to imenujejo iskanje izvorov vedno istega na takšen ali drugačen način. To dekle je prebrisano, toda zanj ne dovolj. Moškega si zaželi tako kot otrok karkoli, vredna je greha! Potrudil se bo, čeprav bi jo dobil samo za enkrat …saj je drugače pokora, ki je ne bo mogel nihče obdržati.
Teden dni sta gorski vodnik Joža Čop in lepa Karmen plezala po strminah in stenah okoli Triglava. Vsa srečna očarana m prijetno utrujena je odprla vrata očetove lovske koče v bohinjskih gorah. Nato je odprla že okna, da je svež zrak butnil v prostore in izrinil izrabljenega, saj že dolgo ni bil nihče v koči. Sonce se je nižalo. V vejah viharnega drevja, ki je obkrožalo kočo, je ihtel veter, na nebu pa so se grmadili oblaki vodonosci.
»Prosila bi vas, da zakurite. Drv je še dosti tukaj!« Dvignila je pokrov zaboja ob štedilniku, ki je rabil za sedež. »Grem po vodo za čaj in za večerjo.«
Gledal je za njo, kako igrivo stopa z vedrom v roki po stezi k studencu v grapo. Nekoliko ga je vznemirjala noč, ko bosta prvikrat sama. Z ženskami ni imel prevelikih izkušenj, s takšnimi, kakršna je bila Karmen, pa nobenih. Toda toliko je že uganil, da ga to dekle že nekaj časa pod krinko nedolžnosti zapeljuje. Večkrat se mu je približala, ko pa je mislil, da bo šla naprej, se je oddaljila. Ej, če ne bi bil gorski vodnik z vestjo in odrejenim odnosom do tistega, ki plačuje in se mu zaupa, bi jo kaj kmalu odnesel med grme cvetočega sleča, saj je bila na planjavah dišečega cvetja vsa mehka.
»Nič zato, če se ponoči ulije dež in naju vreme zadrži tukaj. Teden dni sva lahko v tej koči.« Vzela je steklenico z vinom in dva kozarca ter ju napolnila.
