Primorski dnevnik, 25. maj 1974
»Na zdravje!«
Dvakrat sta popila do dna. Od vrha Triglava sta hodila celih osem ur. Prejšnji dan sta preplezala steno in bila sta strašno žejna.
»Kako sem srečna, čeprav sem na smrt utrujena!«
»Kar lezite, gospodična, jaz bom skuhal večerjo, po želji, kot se spodobi…«
Odšla je v sobico in se vrnila preoblečena v krilo. Legla je na posteljo. Po udih se ji je pretakala blažena utrujenost. Skušala je zapreti oči. Podoživljala je srečne trenutke zadnjih dni. Presegli so vsa pričakovanja. Najprej jo je peljal v ostenje Oltarja. Naužila se je strahu, ko je bila prvič v izpostavljeni steni. Vedela je, da se ji ob njem ne more nič zgoditi. Če ni dosegla kakšnega oprimka, jo je potegnil gor z vrvjo. Hvaležna mu je bila, da jo potrpežljivo uči vsega, kar mora znati tisti, ki se spopada s steno in se igra nad globino. Tu ni šlo brez telesnih dotikov in ne brez govorice rok, oči in vsega, kar ne potrebuje besed. Med njima je rasla napetost. Vodil jo je med stenami, po poljanah rož, trav, drevja, videla je prečudne skale, podobne poganskim templjem, kot bi jih zapustilo davno izumrlo ljudstvo bogu soncu na čast. Šele ko se je navadila skale in vrvi ter osnovnega plezanja, jo ja v sončnem jutru peljal pod Severno steno. Bilo ji je tesno. Vznemirjena je bila od vseh mogočih občutkov, ki jih še ni poznala in so se nenehno ponavljali. V plezanju se ji je življenje razodevalo kot vrelec poguma. Sama sebe je doživljala drugače, kot se je poznala. Stene, snegovi, globina, vse se je pomešalo s čustvom in željo po ljubezni in se zlivalo v hotenje: živeti globlje, močneje, drugače, kot je vajena.
Sama sebi ni mogla verjeti, da bo preplezala Severno steno. Preplezala sta Zimmer-Jahnovo smer. Ko je stala ob njem, se je v zahajajočem soncu lesketal ledenik in obdajala ju je samota premaganih skal. Kot šolarka se je vanj zaljubila. Kljub svojim ljubezenskim izkušnjam ni vedela, kaj naj stori. Ni zdržala. Brez besed se mu je ovila okoli vratu in ga poljubljala kot nora.
Začuden in presenečen jo je pobožal po laseh, še vedno zmeden spričo izbruha ženskega navdušenja in nežnosti in kdove česa še… Ni mogel skriti svojih čustev, čeprav jih je miril in brzdal do zadnjih meja.
Všeč ji je bila ta njegova nerodnost. Razlikoval se je od tistih moških, ki žensko zagrabijo kar za roko, če le pomoli prst. In ne le za roko… Takšni so ji bili odvratni, ker si ni mogla misliti, da bi jo kdo dobil, ne da bi si ga sama želela. Vedno znova ji je prihajalo pred oči, kako jo je znova in znova dvigal nad globinami, močan, ožgan od sonca in vetra, vedrih oči… in zaželela si ga je brez sramu in predsodkov, kaj bo o njej mislil. Zdaj, ko sta bila sama in razdražena od pričakovanja, jo je še bolj privlačil.
Z nočjo se je ulil dež. Enakomerno je štropotalo po skodlah, ko sta sedla k večerji. Pogovarjala sta se o preživeti; dneh in se gledala. Zaradi želje obeh, da bi se zbližala, so se jima besede zapletale in bile čedalje bolj odveč, nepomembne.
Potem sta legla. Ona je privila stenj petrolejke, vendar le toliko, da je rahla svetloba žarila kroglo teme, v katero sta bila pogreznjena. Ležala sta vsak na svoji postelji. Moški, ki se ne obvlada, ni pravi moški. Imelo ga je, da bi šel k njej, pa ni šel. Ne more biti zvodnik, če je gorski vodnik, si je rekel. Lahko ga nadere, kaj si vendar misli, če ga je nekajkrat poljubila.
»Ali spite?« se je čez čas oglasila.
»Ne. Kadar zunaj grmi, ne morem spati.«
»Jaz tudi ne … Lahko pridem k vam? Tako me je strah …«
»Pridite.«
Videl je, kako je sedla na posteljo. Dolge, lepe noge so se belile v mraku. Tiho je pristopicala k njemu in smuknila pod odejo. Začutil je toploto njenega jedrega telesa. Kot otrok se je nežno privila k njemu, ga objela in obmirovala. Položila mu je glavo na ramo in pritisnila svoj obraz k njegovemu. Pritajeni plamen želja se je večal. Njegova bližina jo je omamljala. On se ni niti premaknil. Mislila si je: človek ne sme iskati razlogov za svoja dejanja v zvezdah, temveč v samem sebi. V kar verjameš, dobiš le, če tudi daješ …
V trenutku so popustile vse dolgo zatajevane zavore. Dve leti si ga je želela in mislila je, da ne bo nikoli njen. Vzela ga bo steni in tistim, ki plezajo z njim. Vzela ga bo, ko ko se mu bo dala, čeprav je ponavadi samo jemala. Poiskala je njegove ustnice in ga začela poljubljati, zdaj že z drugačnim ognjem kot na vrhu stene.
»Osrečil si me. To se ni še nikomur posrečilo… Kako naj ti to povrnem?« je šepetala.
Nekaj časa se je prepustil njeni vnemi, potem pa jo je tudi on objel. Brez besede sta presekala vozel zadrege. Kot bi se odprle zapornice in bi voda planila v strugo… Topla in valujoča… Bilo je, kot bi zagorel požar v očesu noči… Zunaj je padal dež in veter je tulil v drevesih.
»Hočem te vsega, ker te ljubim, ljubim od prvega dne,« je šepetala …
Spala sta do poldne. Prvi se je zbudil on. Zagledal je njen spokojni obraz na blazini poleg sebe in videl je, da je zdaj še posebno lepa. Roke so ji ležale ob njem, kot bi si ga še vedno želela, in prsi so se ji rahlo dvigale. Pustil jo je spati. Vstal je in tiho zakuril, šele ko je skuhal kosilo, je odprla oči. Sedel je ob štedilniku in s kuhalnico mešal jed. Soba je dišala po svežem dežju in kavi.
»Sva res midva? Sanjala sem nekaj božanskega… ne vem, če je bilo od tega kaj resnice…«
Joža si je prižgal pipo. Smehljal se je prijazno kakor v steni, kadar sta počivala. »Naj bo tako, kot se ti zdi,« je odvrnil. Vstala je, šla k njemu in ga poljubila na lice, potem odprla vrata, da je planil v sobo hlad belih zaves dežja. Odšla je na verando, slekla srajco in gola stopila v travo pred kočo. Obrnila je obraz k nebu. Pustila je, da so jo dežne kaplje prale kot solze veselja nad življenjem. Z rokami si je otirala s telesa mokroto. Bila je srečna, brez vseh želja, brez preteklosti, brez misli na prihodnost. Zahvaljevala se je nebu za trenutek zadovoljstva s samo seboj. Po kosilu sta sedla na verando. Gledala sta dež in oblake, ki so jadrali proti zahodnim goram, in se menila.
LJUDJE NA VRVI
Na otrplih krilih samot
gorijo sence naših prepadov,
gorijo muke, v katere smo se ujeli,
govorijo stebla davnih priseg,
kosci neba naših sanj,
gori velika ljubezen in ne zgori; tli v praznino!
V Vratih je pred Aljaževim domom sedela na lesenih klopeh in se parila na soncu velika planinska družba. Štefan vina se je lesketal na mizi.
