Primorski dnevnik, 26. maj 1974
Kozarci so pozvanjali in ljudje so govorili drug čez drugega. Po tleh so bili razmetani nahrbtniki, vrvi, klini, cepini, kladiva, na prostih mizah pa so ležali fotografski aparati in filmska kamera Snemalna ekipa prvega slovenskega filma »Triglavske strmine« se je vrnila iz Severne stene s snemanja in si gasila žejo. Za dobro voljo je skrbel glavni igralec, gorski vodnik Čop, ki ga je scenarist, župnik in pisatelj Jalen, napravil za ženina, ki gre z nevesto na poročno potovanje v steno, v bajno kraljestvo triglavskih gora. Sedaj so prišli z nevesto iz stene. Joža je bil rahlo razgret od vina, sonca in višin. Krohotal se je in zbiràl šale.
Ekipo so oblegali novinarji slovenskih in jugoslovanskih časnikov. Z beležkami v rokah so se kot podrepne muhe smukali zdaj okrog tega zdaj okrog onega igralca, saj je bilo snemanje prvega slovenskega filma velika senzacija.
»Gospod direktor Badjura, vi ste tudi režiser tega filma, ali ne? Ali nam lahko poveste, kdo bo plačal ta film in na čigavo pobudo ga snemate?« Vsi so se spogledali in se zasmejali.
»Tale bankir nam je dal nekaj,« so kazali na vrlega planinca in plezalca doktorja Lovšina.
Miha pa je še rekel: »Pa režiser sodeluje s svojim delom in mi, igralci, brez honorarjev, in tako naprej; snemamo pač zato, da bi Slovenci in bratje Srbi in Hrvatje na jugu videli, kakšen je naš slovenski gorski svet…«
Najbolj je trpel Stane, ki je že nekaj dni tovoril filmsko kamero tudi v najtežavnejših smereh Triglavske stene, kjer je lovil Joža in Miha med nebom in zemljo ter njunemu tveganju dodajal vedrino neba z belim oblaki in jo mešal s črnimi sencami prepadov ter se pridušal nad nemogočimi željami režiserja, ki bi bil rad ujel na trak vse najbolj nevarne in najbolj dramatične scene.
»Pa ne pozabite napisati, da je vse to zastonj, ker to želi lepa naša domovina, ki nima kruha nima vina,» je na koncu zabelil Joža. Sicer pa se je Čop pridušal čez novinarje, ker ga je eden kar po svoje opisal, ne da bi ga bil kdaj videl ali govoril z njim, kako je stotič osvojil vrh Triglava prek Severne stene. Ko so ga spet hoteli spraviti na papir, se je branil: »Nič mi ni do tega, da bi si bedaki, ki se še po dolini komaj prestopajo, brisali z mojo sliko zadnjice!«
»Ne tako!« je mislil Stane. »Zavedaj se, da ni nihče velik, kogar ne razglasijo! Ti pa si velik alpinist! Naj zvedo ljudje o tebi!«
»Sloki je večji! Saj se za celo roko više stegne!«
»Ne večji, samo daljši je! Nikar no, Joža,« ga je miril Stane. »Zdaj si filmska ,dila’ in boš moral pozirati fotografom!«
»Kako? V gatah ali brez njih? Spredaj ali zadaj?« Sedel je na ograjo, si prižgal pipo in se zazrl v steno. Okoli njega pa so se gnetli novinarji s fotoaparati in pritiskali.
Stane pa ga je zbadal naprej: »No, vidiš, kako ti je všeč, ko si postal gorenjska folklora! Priznaj nam! Obljubim, da ne bo nihče pravil naprej… Zdaj, ko postajaš zvezda, si malo vase zaverovan, kaj?!»
»Kako misliš? Da bom zdaj takšen kot tista Bohinjka, ki je brez hlač hodila k studencu, ker doma niso imeli ogledala?!«
Vsi so se smejali, novinarji pa so z raznimi vprašanji silili v Čopa, ki je komaj sproti odgovarjal. Medtem ko ga je Stane karal, naj se ne hvali preveč, je rekel: »Dobro blago se samo hvali! In kdor sebe ne ceni, naj nikar ne pričakuje, da ga bodo cenili drugi!«
»S temi ljudmi se ne da delati! So mar ponoreli?!« se je pridušal beograjski novinar ljubljanskemu kolegu, ker ni vedel, kaj je zares in kaj za šalo.
Množica planincev okoli njih je še povečala vrvež. Končno se je Beograjčanu le posrečilo, da se je zrinil do Čopa. Do besede pa je prišel šele, ko je z družbo spraznil dva kozarca rdečega. Obrnil se je k župniku Jalnu in ga prosil, naj pripravi Joža, da bo povedal kaj o svoji družini.
»To vam lahko ustrežem,« je dejal Joža. »Kar pišite: izhajam iz dobre družine… Moj rajnki oče, bog mu daj mir in pokoj, je bil skladatelj…«
»Kaj pravi?» je iskal pojasnila Beograjčan.
»Pravi, da je bil njegov oče skladatelj…« je dejal župnik.
»Seveda, moj oče je bil skladatelj bukovih drv, mati pa je bila pesnica, saj je pri sosedu Kopišarju pulila peso… Dokončal sem otroški vrtec, hodil v višjo šolo na Gorjušah, na univerzo pa sem nosil opeko. No ja, tudi tri jezike obvladam — svojega in tista dva v čevljih… Zapišite tudi to, da sem tri leta hodil v en razred, zato da bi si vse dobro zapomnil, potem pa nam je umrla učiteljica…«
Vsa druščina se je krohotala Joževim šalam, novinar pa je zaprl beležnico in se razočaran umaknil. Pred tednom so bile pod steno tri naveze z nekaj novinci. Tisti, ki še niso bili na vrvi, so se boječe in žalostno ozirali v strmino in na deževno nebo, ki je obetalo grdo vreme.
