Primorski dnevnik, 28. maj 1974
Župnik Jalen se je široko ustopil in vprašal: »Če kdo želi, ga lahko spovem! Ali imate čiste duše, da se ne boste pobili z grehom na vesti? No… kaj pa me tako gledate? Če se boste spovedali, vas bom za pokoro obrcal!«
Sredi stene jih je zajela kratka nevihta. Eden od novincev, filmskih ljudi, je ves zbegan dejal: »Gospod, molite, da bo nehalo treskati! Če pridemo živi čez steno, bom dal na Kredarici za najdražjo mašo…«
»Figo boš dal za mašo,« se je razhudil župnik. »Za pet litrov vina pri Torkarju daj, pa bom vsem dal odvezo!«
Zdaj so ga pili. Torkar je prišel ven s harmoniko in jim zaigral. Ko je utihnil, je vprašal navzoče: »Ali veste, kaj se je pisatelju sanjalo to noč? Ker ga je sram, bom pa jaz povedal. Okoli polnoči je zaslišal glas z vrha stene: Župnik Janez Jalen, povej Gospodu, kako paseš svoje ovce?!« Opogumil se je in odgovoril: »Gospod, kako bom pasel svoje ovce, ko si mi pa dal same kozle in osle! Amen!«
Veselo so se smejali, Joža pa je še dodal: »Zdaj jih pa še filmamo! No, če ste za bo, raje eno zapojmo! Morda tisto: Kar je bog dal, so pojedli svetniki…« Joža je vedel, da ljudje mnogo bolj cenijo tistega, ki jih zabava, kot onega, ki jim drži ogledalo in jih spominja na njihovo minljivost in trhlost. Zato življenja ni nikdar jemal preresno, tudi v tragičnih trenutkih ne. Tudi sedaj je šala spravila vse v dobro voljo, čeprav so bili utrujeni od celodnevnega snemanja v steni.
Novinar se je spet ojunačil in vprašal: »Gospod Čop, kako pa je kaj z dekleti, zdaj, ko ste filmski igralec?«
»O ja, z dekleti, kar dobro! Oči smo si že napasli, jedil bodo pa drugi… Na žalost je malo takšnih, kot je bila Ločanka, ki je rekla: ,Tako je lepa narava, da sem kar težka! Pahni me, pahni, če ne, bom kar sama padla…’«
Zdaj je bil čas za šale. Joža se je obrnil k župniku in ga vprašal: »Jalen, ali veš tisto, kako je župnik spovedoval svojega organista? No, jo bom kar povedal, ker jo boš zatajil, tudi če veš! Ob spovednem okencu je župnik šepetaje spovedoval svojega organista, ker ga je sumil, da mu je nekajkrat popil mašno vino. ,Ali veš, kdo hodi v zakristijo moje vino pit?’ je spraševal. ,Še nič ne sliši, se nič ne sliši,’ je momljal organist. Župnik ni verjel, zato je predlagal, da bi zamenjala mesti. Organist je bil zdaj v spovednici, župnik ob okencu. Organist je vprašal: ,Ali veste, gospod, kdo hodi k moji ženi spat?’ župnik pa je odgovoril: ,Se nič ne sliši, se nič ne sliši!’ Pa sta bila bot in spoved je bila končana…«
Pozno v noč so se zabavali, čeprav jih je naslednji dan čakalo novo snemanje.
Odkar se je Joža s svojimi prijatelji »skalaši« preizkusil tudi v Centralnih Alpah, ga je obil sij slave z vseh strani. Postal je najbolj iskan in cenjen gorski vodnik za plezalne ture v vseh stenah Julijskih Alp. Tovarna mu je vsako poletje dala brezplačen dopust. Zdaj se je lahko pobahal, da s kravami vred odhaja v planine in se z njimi jeseni vrača. Ko se je približeval njegov čas, so ga pomožni delavci vsak dan hodili spraševat: »Kdaj boš odložil klešče?« Mnogo jih je bilo — in le eden od njih si je zagotovil malo večji kos kruha. Slava mu še ni zameglila razuma, čeprav mu ga je narahlo omrežila. Toda na srečo je s pomočjo dobrih prijateljev kmalu spoznal, da takrat, ko človek postane slaven, sovražniki izginejo v mrak, napadajo pa iz teme. Celo najbližji, ki so se včasih merili z njim, so bili na tihem ob vsakem njegovem prvenstvenem vzponu skoraj užaljeni. Pa kaj, mar naj se orli zaradi otožnosti kokoši in vrabcev odrečejo višinam? Koga vse že ni imel Joža na vrvi! Ljudi moči, ki so imeli kdove koliko lutk na nevidnih nitkah, industrialce, pravnike, filozofe, profesorje, politike z vseh koncev sveta, moške in ženske, poštenjake in barabe, pogumne, ki so si resnično želeli neoskrunjenih višin, in tudi takšne, ki so zavoljo mode hoteli vzbujati videz, da pripadajo močnim. Nekateri so mu bili za vodništvo za zmeraj hvaležni, pisali so mu, ga obiskovali, bili pa so tudi taki, ki so mislili, da z denarjem plačaš vodnika tako kot postreščka, ki ti nese kovček od vlaka.
Tako kot že mnogo drugih, si je tudi župnik Jalen želel, da bi ga Joža peljal po dolgi nemški smeri na vrh Triglava. Odkar je Jalen napisal scenarij, je bil nekajkrat na vrvi. Sprejeli so ga medse. Rad je pil Kristusovo kri, deklet se ni bal in ne vesele družbe. Pod steno mu je Joža dejal: »Jalen, sedaj se spovej vseh grehov, danes boš delal pokoro! Hujša bo kot v slovenski smeri!«
Župnik si je zavezal vrv okoli pasu in jo nekajkrat učvrstil z vozli. »Joža, ne boj se! Jaz sem pripravljen, plezal bom v posvečujoči božji milosti. Tebe bo treba spovedati! V cerkev ne hodiš, v gorah živiš svobodno kot volk, zdaj ko si prišel k filmarjem, pa si sploh potreben odveze! Bova pa danes opravila veliko spoved v steni!«
Prvi jutranji svit je ravnokar hušknil z vzhoda. Obetal se je čudovit dan. »Naj ti povem, zakaj me imajo za trčenega,« je dejal Čop. »Vedno sem bil prepričan, da ljudi vodijo lahko samo tisti, ki so sami brez greha. Kritizira lahko samo tisti, ki ve, kako bi lahko napravil drugače, bolje… Kako pa je pri nas, Jalen? Grešniki spovedujejo pravične in jim delijo pokore in odveze. Pobeljeni grobovi imajo moč… tiste, ki bi se morali posipati s pepelom, posipljejo z zlatom. Jalove ženske razpravljajo o porodih… Svet diši po gnoju celo tam, kjer pričakuješ duh kadila…«
»Ej, Čop, braniš se z napadom! Ne gre tako hitro. Ti bom že še posvetil v dušo!«
Joža se je smejal. »Ne vem, če se ti bo gori dalo! Tam ti bom jaz dajal odvezo!«
Zaplezala sta v Nemški steber in lepo napredovala. Joža, ki je poznal vsak prijem, je vodil župnika, kot bi šla na Oljsko goro. Jalen, ki je bil prava gorenjska grča, pa je tudi grabil skalo prav tam, kjer je bilo treba. Ko sta imela del stene pod seboj, sta na polici počivala, se predala toploti sonca in nadaljevala veliko spoved.
»Veš, Jalen, v življenju se dogaja vedno kaj drugega, kot si zamišljamo. Jaz sem se odpravil v gorovje, da bi ostal skrit pred ljudmi, zgodilo pa se je prav obratno!«
»Slava te je že omamila! Glej, da se te ne bo lotil napuh! Tveganje zaradi slave je greh! Kdor se vzpenja iz nečistih misli, pade!«
