Primorski dnevnik, 29. maj 1974
»Ne boj se zame, Jalen! V vseh stenah, kar sem jih prezal, še nisem nikoli padel, v dolini pa že mnogokrat…«
»Naj ti bo odpuščeno, ker nisi edini. Veš Joža, opozorili so me, da si pogan. Oblasti te ocenjujejo, da se sicer družiš s krščanskimi socialisti, da si pa v resnici samo socialist. Ničkaj nisi krščanski! Zdaj, ko si javna oseba, ti zamerijo, da ne hodiš v cerkev! Slab zgled si. Ne zameri, jaz te imam rad, kakršen si, prav je pa, da veš. Hudi časi prihajajo.«
Čop je žvečil kožo od slanine in jo grizljal z ostrimi zobmi. Zalil je usta s kavo.
Jalen ga je kregal naprej: »Pravijo, da si preveč posveten in da premalo spoštuješ boga…«
»Boga da naj spoštujem?! Kaj pa je danes bog? Denar! Tega molijo vsi, ne samo voditelji in tisti, ki imajo moč. Pred njim padajo na kolena.«
»To so malikovalci, od danes do jutri so, dragi moj.«
»Moji bogovi niso… Boj bog je narava, da, narava je zame bog! Res da me duhovniki in cerkve ne zanimajo preveč … Poglej malo naokrog… Ali ni vse to, kar imava pred seboj, nebeško? Stena je moja cerkev, lepša je od vsake katedrale. V njej je prostora za vse svetnike in svetnice. Samo treba je odpreti oči, pa vidiš obraze vseh vrst in vsakršne sohe…«
»Čop, ti si pogan! Ti gledaš in častiš malike. Oddaljil si se od boga, vsemogočnega stvarnika.»
»Jaz ne padam na kolena, samo občudujem, kar vidim. Vi pa padate na kolena in molite lesene malike v cerkvah! Zdaj imam čas, rad poslušam tvojo pridigo… Povej mi, kaj te vleče v gore. Zakaj si se mi dal privezati na vrv?«
»Mene vleče v višine želja, da bi bil bliže bogu. Toda vedi, narava ni bog, narava je slepa sila. Razumeti naravo še ne pomeni razumeti boga… Ne bo odveč, če te malo poučim in ti pokažem pot k spreobrnitvi… Veš, kaj je bog? Bog je popolnost, h kateri lahko stremi samo človek. Nekaj skrivnostnega je v verovanju. Svet brez boga bi bil zmeda nekih sil, praznina in kaos. Mnogo ljudi prebije vse življenje v dremavici, slepi so in gluhi. Pehajo se skozi življenje, dokler jih ne sreča smrt. Nikoli ne pogledajo v dno vodnjaka svoje duše, njihova misel se vrtinči v krogu, dokler se ne utrudi in ne utone. Dvigne pa se nikoli… So ljudje, ki trdijo, da je bog sredstvo močnejših ljudi, da gospodarijo šibkejšim. Res je samo to, da ga močnejši izrabljajo, toda ne nekaznovano! Človek obrača, bog obrne… Kot vi, plezalci, iščete pot čez na videz neprehodno steno, tako najde boga samo tisti, ki vanj zaupa, ki ga bog išče. Zapomni si, Čop! Vse naše življenje je do zadnjega vlakna odvisno od boga; brez božje volje ne pade niti las z glave!«
»Lepo se to sliši, Jalen, toda verjetno ni. Potemtakem bi bil bog kriv za tako nor svet! Vojne, pokoli, izkoriščanja, beda — vsega tega je vsak dan več! Niti cerkev ni izvzeta iz zablode duha! Zanima me, zakaj je bog udaril svoje služabnike z neumnostjo.«
»Bog je stvarnik vsega, človeku je dal svobodo, da je dober ali slab …«
»Zakaj pa mu jo je dal, če ljudje niso sposobni zanjo? Naj mu jo vzame nazaj, če bo tako bolje za ljudi…«
Župnik Jalen je bil rahlo nejevoljen. »Ti ne razumeš,« je dopovedoval naprej, »mi ne poznamo narave višjega razuma, stvariteljske energije, ki seva v vse živo iz vesoljstva. Ta moč je milost božja…«
»No, pa mi povej, zakaj je ta svet tako nasilen in krut? In včasih tudi nor in nepravičen do skrajnosti, divji…«
»Vidiš, prav zato uči krščanstvo vero ljubezni, da bi napravilo življenje na zemlji lepo in znosno.»
»Uči jo, toda drži se je ne!«
»Kristus je umrl zato, da bi odrešil svet…«
»Mislim, da je umrl zaman. Hudobije je vedno več, ljubezni pa vedno manj. Kamorkoli se obrneš, je zavist in sovraštvo …«
»Res je! Tam, kjer umira ljubezen, spoznava človek, po čem je sovraštvo. Prihaja kazen za greh in trpljenje. Božja previdnost, Čop, je ljubezen! Ljubiti boga pomeni tudi, ljubiti bližnjega kakor samega sebe!«
»Jaz imam rad vse živo. Rad imam ljudi, živali, drevje in kamenje. Tako neumen pa nisem, da bi ljubil svoje sovražnike… Tudi bog ne ljubi sovražnikov, saj grozite, da pridejo grešniki na dno pekla! Zakaj jim ni dal dovolj pameti? Ubogi na duhu so in ne vedo, kaj delajo.«
»Joža, ti si nepoboljšljiv pogan!» se je razjezil Jalen. »Malikuješ naravo! Samo bog je večnost in vsemogočnost, on je neskončno pravičen, najbolj skrit in vsepovsod pričujoč, usmiljen, človek je samo prah in prehodnost.«
»Nikar ne naštevaj, Jalen, vse to je tudi narava. Cerkev je namenoma vse skupaj zamotala. Moj pogled je preprost. Verjamem v to, kar primem, in če vem, da je dobro in prav za človeka. Spoštujem dobro in sovražim zlo. Farji pa eno učite, a delate drugo. Sicer ne vsi, tebe naj izvzamem.«
»Nepoboljšljiv si! Pokvarila sta te svet in grobost skal! Preveč se ukvarjaš s snovjo, z železom in kamenjem, da bi lahko razumel tako fino in prosojno energijo, kot je duh v vseh svojih odtenkih… Poslušaj! Bog je vzrok vsega: je v kapljici vode in v orjaških ognjenih kroglah, ki jim pravimo zvezde. Je v drevju pragozda, v rekah in kamenju… Vse to giblje in ureja božja modrost…«
»No ja, saj sem že rekel, da je to narava,« je bil nejevoljen Čop.
»Ne, ni narava,« je vztrajal Jalen, »ti ne razumeš duše. Duša je tam, kjer je ljubezen. Kogar ljubiš, si z njim. čeprav je daleč, in on je s teboj… Duša se približuje bogu, rodi se iz mrtve materije in se vanjo vrača.«
»Vse to je narava,« je gonil svojo Čop.
Župnik se je razjezil. »Ne prekinjaj me, če hočeš, da ti razložim boga: je vsemogočen, zato je tudi moder, božje oko vidi v sleherno atomsko jedro, gleda v globino duše, razume vse tajne srca, božja previdnost varuje človeka…«
»Kaj pa za pogubljene? Za tiste ne poveš nič? Tisti, ki bodo tam, kjer bo stok in škripanje z zobmi… Sami se niso naročili in ne živijo v okoliščinah, ki bi jih sami izbrali … Kje je božje usmiljenje? Zakaj je moral umreti božji sin, da bi rešil človeka?«
»Čop, ti si za malike. Če se klanjaš steni, strelam, soncu, dežju, ne razumeš boga — seveda, ne moreš razumeti Kristusa …«
»Kristusa že razumem, ja, ne razumem pa Židov, ne farizejev in pismoukov… Poglej, na svetu je vedno več Kristusov in križanih in Judežev Iškariotov.«
»Ne bom ti ugovarjal. To je zato, ker se svet odvrača od boga. Ti si preveč zaverovan v telesnost in premalo v dušo… Telo je samo krhka posoda, v kateri prebiva duh.«
»Moje telo je omara. Pravzaprav — drvarnica, pa jo vendar spravim čez vse te skale…«
