Primorski dnevnik, 30. maj 1974
»Joža, pozna se ti, da ti je učiteljica umrla v tretjem razredu in da si spal pri verouku… Preden greva naprej, naj te še malo podučim…«
»Dobro, kar poduči, jaz bom pa tebe, ko priplezava pod Črno steno.«
»Povedal ti bom nekaj resnega. Uspeš samo takrat, kadar zaupaš vase. Dvomimo, ko vprašujemo, in ko dvomimo, se približujemo resnici. Tudi ti boš prišel do nje. Če prej ne, pa takrat, ko te bo začela vohati smrt…«
Čop se je zasmejal na ves glas. »Smrt je orožje črnih, sukenj! Strašite ljudi z njo! Jaz se je ne bojim! Mene smrt voha vsak dan, pa me ne mara… Če pa me ona ne voha, jo grem vohat jaz!«
»Ne izzivaj usode! Človek se začne kultivirati šele takrat, ko se odtrga od surove stvarnosti. Vzemi za primer svetnike!«
»Svetniki me pa res ne zanimajo,« ga je naglo prekinil Joža.
»Posebno zato ne, ker ni med njimi nobenega Slovenca!«
»Ali pa skrivnost svete trojice,« je vztrajno nadaljeval Jalen.
»Poglej, bog oče ni bil samotar. Njegova ljubezen je ustvarila sina, ljubezen med sinom in očetom pa svetega duha. Bog oče je podaril sinu ta svet. Jezus mu to ljubezen vrne, ko odreši človeštvo. Vsak človek je toliko božji, kolikor božje ljubezni vsebuje. Če ne ljubiš bližnjega, ni v tebi boga… Bog je ljubezen…«
»Jalen, ne boš me prepričal. Ljubezen je tudi narava in narava je bog! Pika!«
Župnik se je razjezil in začel pospravljati nahrbtnik, da bi šla naprej, kajti vse njegovo prepričevanje je bilo bob ob steno. Zaklel je: »Hudič! Ti si pa trd, da ti ni takega! Saj bi prej preobrnil črnca kot pa tebe!«
Čop je vstal, pogledal steno in dejal: »Bolje, da greva naprej. Jalen! Mene si pravkar spovedal, tebi pa svetujem, da zmoliš očenaš za vsak primer… Spodaj je nekaj sto metrov globoki prepad Črni graben! Kesanje zmoli! Od tam boš skozi mednožje videl Luciferjeve roge, če pa boš obrnil glavo navzgor, boš zagledal stopala svetega Petra. Ha ha! In angele pod kiklo.«
Župnik je vstal in se prekrižal. »Strmo je! Kar malo me zebe!«
»Nič te ne bo zeblo! Vroče ti bo!«
Med plezanjem nista govorila. Globine so rastle. Čop je sem in tja zabil kakšen klin, pod njim pa se je Jalen križal in si želel, da bi se spravila čimprej čez steno. Čeprav je bil dober hodec ter od poljskega dela utrjen in močan, so ga v roke prijemali krči, bolele so ga noge in tudi v želodcu mu ni bilo najbolje, čedalje bolj je bil prepričan, da je stena svetišče poganov…
Priplezala sta k rumenemu odlomu, kjer se je globina sesula z vseh strani čez lisaste črnine v dno prepadov. Jalen je gledal moža, ki je stal prav na robu kakor deček na vrtnem plotu. Gledal je proti breznu, kjer se je razbil Topolovec. Moral je globoko dihati. Hlastno je grabil oprimke in odvračal oči od globine. Vrnila sta se nekoliko na levo v raz, kjer se je ozka poklina pognala naravnost v nebo. Čop jo je zmagal in sredi previsa zabil klin.
Ko je stal na varnem, se je oglasil: »No Jalen, ali še misliš, da brez božje volje tudi las ne pade z glave?!«
Spodaj se je oglasil župnik: »Tako je, kot je zapisano v svetem evangeliju v svetem pismu!«
»No, če je res tako, potem se pa sedaj odveži! Če je božja volja, boš prišel čez, ne da bi te jaz varoval ali težkal… ha ha ha…«
»O bi presneti pogan! Zdaj se pa še norčuješ iz pravičnega človeka! V zahvalo, da sem te podučeval!? Spravil si me v steno, me boš pa še ven! Nič se ne bom odvezal!«
Čop se je razkoračil in pritegnil vrv okoli pleč. Sonce mu je slepilo pogled in kaplje potu so mu drsele v oči. »Plezaj! Plezaj! Prekleto si težak!«
Precej časa je trajalo, preden je Jalen priplezal do stojišča.
»Šla bova naprej, vidiš, tamle bova izstopila!« je pokazal župniku na bleščeči rob ledenika. »Od tam bova plezala naravnost na vrh!«
Ko sta premagala steno in sta na Kugyjevi polici počivala, je Jalen priznal: »Ta plezarija mi bo za dušo pomenila več kot škofovske duhovne vaje… Ljudje se bolj z besedami kot z dejanji navdušujemo za velika tveganja. Vidim, da smo nagnjeni bolj k lagodju, k življenju brez viharjev in velikih težav… No ja vse, kar se porodi velikega, se rodi v mukah… trpljenje je s trnjem posuta pot k vzvišenim ciljem… Nič ni mi žal, da si me vlekel skozi to skalovje.«
»Kaj ti bo žal! Peljem te še v kaj hujšega, če boš hotel! Veš Jalen, tako je: duhovnik si in rešuješ duše. Jaz sem železar, svojo kri prodajam kapitalistom, da diham svobodo gora. Tu živim po svoje, daleč stran od delodajalcev in oblasti, posvetne in božje. Tu sem srečen tako, kot si ti v cerkvi.«
Jalen je srknil malo žganice in dal stekleničko vodniku. »Na, potegni! čeprav si pogan, spoštujem tvojo vero. Saj ti daje prav toliko moči kot meni moja. Veš, ljudje premalo spoštujejo življenje, zato ga tudi ne razumejo in ne ljubijo… Ti bereš knjigo narave, malikuješ življenje takrat, ko preziraš smrt. Malokomu uspe kot tebi, da spravi telo in duha v celoto.«
Joža si je segel z rokami v kuštrave lase in se samozadovoljno nasmehnil: »Le hvali me, Jalen! Imava še nekaj težkih raztežajev!«
»Nič te ne hvalim. Všeč si mi, ker si drugačen od drugih. Kakor veš, imam dovolj opraviti z ljudmi in pišem knjige. Tvoje življenje je privlačno, čeprav pogansko… Morda se te zlo zato ogiba,« je zamišljeno dodal.
»Poslušaj, Jalen. Jaz živim po preprostem načelu: če človeku ne moreš storiti dobrega, mu tudi ne stori zla. In še eno: nikomur ne želim tega, kar bi mene prizadejalo. To je moja morala, če sem že pri spovedi, naj ti povem še to: bolestno sem občutljiv za krivice in za neumnosti. Ne znam sovražiti, ogibam se zavisti, zato pa sem bolj občutljiv kot drugi in morda na zunaj grob…«
»Dober si, Joža! Takšen si kot oreh! Trda lupina, pa mehko jedro! In še to: ker si me dobro vodil, so ti odpuščeni vsi grehi! Amen!« Z roko je napravil velik križ in šla sta naprej, složno do vrha Triglava.
Komaj se je privadil vihteti klešče in vtikati žareče žice v valje, je prišlo telefonsko sporočilo iz Vrat o nesreči v Severni steni Triglava. Takoj je pomislil na Nemce. Izvedel je, da ogledujejo njegov steber. Nekaj navez se je že obrnilo, med njimi tudi glavna italijanska alpinista Comici in Dibona. Comici, s katerim sta se srečala v steni, je menil, da je steber nepreplezljiv zaradi nevarno krušljive skale. On pa bi ga naskočil, če bi bila skala tako trdna, kot je v Dolomitih.
