Primorski dnevnik, 31. maj 1974
Poleti so bili z Mihom, Stanetom in Matevžem v Centralnih Alpah. Plezali so tudi v Treh Cimah, na Matterhornu in na mnogih drugih vrhovih. Tam je bilo plezanje igra. Skala celovita in trdna, kamor primeš, drži, klin, ki ga zabiješ, se ne izruje. Nemci, ki so bili vajeni trdne skale bolj od krušljivosti Julijskih apneniških Alp, so kaj radi zagrešili napake tam, kjer so najmanj pričakovali.
Po obratih železarne so tekali kurirji in zbirali najboljše plezalce, da bi šli s Čopom v steno.
V Vratih jim je Torkar povedal, da sta dva Nemca v steni že tretji dan. Turisti, ki so se vračali z vrha Triglava čez Plamenice, so slišali krike na pomoč iz stebra nekje desno od Ladje. Opremo, ki so jo prinesli s seboj, so dopolnili še z dvema petdesetmetrskima vrvema, vrečo in pomožnimi vrvmi, ki so bile spravljene v koči za primere hudih nesreč.
Osem mož je imel na razpolago Joža, od teh pa so bili le štirje sposobni vzpeti se v izredno težavno steno med gorenjsko in Prusikovo smerjo, od koder so prihajali slabotni klici.
»Hudič! Hudič!« je klel More, droben, izredno žilav plezalec, ki ni manjkal pri nobeni, še tako tvegani reševalni akciji. Bil je tako lahek, da se je Joža vedno bal zanj, da ga ne bi odnesel planinski orel…
»Ko ne bi bilo treba vlačiti s seboj vse te opreme,« se je jezil More, »bi bili kmalu pri njih!«
Medtem ko je Joža še pred vstopom v Nemški steber pregledal opremo, sta se Krušic in Maks odpravila naprej kot izvidnika. Za njima se je namenila glavnina, ki je v nahrbtnikih tovorila vso opremo. Čop je vodil. Osem mož v steni pomeni nevarnost, da drug drugega pobijejo s krušljivim kamenjem, zato so kar naprej opozarjali drug drugega, če je komu kaj zdrsnilo s police. Joža so vznemirjali Nemci. Če se ne bi toliko ukvarjal z vodništvom in plezal po gorah v tujini, bi bil že preplezal steber. In ne samo to: tudi Karmen ga je precej ožela. Odkar je hodil z njo, je bil po vsaki turi kot cunja, utrujen bolj, kot bi preplezal gorenjsko smer. Saj ga je znala posrkati kakor hobotnica školjko. Njegova misel je sama prehajala nanjo. Privlačila ga je njena izredna lepota in plašila njena pamet. Zgodilo se je da se je zagovorila in povedala, da prezira vse, ki vedo manj od nje. Cenila se je zelo visoko. So stvari, ki so lepe, dokler se jih ne dotikaš. Ko pa se jih dotakneš, so tako krhke, da se spremene v prah ali izginejo kot v sanjah. Največkrat te lepota prevzema iz daljave. Toda s Karmen je bilo drugače: čim bliže sta si bila, tem bolj si je želel njene bližine. Motilo ga je predvsem to, da ona odreja in vodi srečanja, da je torej odvisen od njene milosti. Omejila mu je svobodo…
Na vrvi je z Jožem plezal tudi zdravnik Hafner, njegov in Mihov prijatelj. Bil je plezalec, ki so ga pri reševalni službi krvavo potrebovali. Največkrat je šel kar z njimi k ponesrečencem v steno, da jim je lahko takoj nudil prvo pomoč. Ali pa so mu jih vozili v bolnico, da jih je kot kirurg operiral.
Plezanje je bilo čedalje težje. S stebra onkraj Nemške grape je More vpil, da sta z Maksom zagledala mesto, kjer sta na polici obvisela Nemca. Čop in Hafner sta kmalu priplezala do Moreta in Maksa, od tam dalje pa je bila stena skoraj nepreplezljiva. Če pa hočejo priti do ponesrečenih z druge strani, se jim obetata še kakšni dve uri plezanja. Razmišljal je, ali naj požene ljudi v takšno nevarnost. Reševali so vselej zastonj. Tvegali so svoja življenja, prostovoljno. Največkrat so se jim rešeni še zahvaliti pozabili… Žena nekega ubitega plezalca, ki so ga našli mrtvega na ledeniku, pa jih je celo nahrulila, češ da je mož imel gotovo več denarja v listnici, kot je našla pri njem…
Joža se je zamaknil v navpično poč. Obšla ga je grenka misel. Naj tvega svoje življenje, da bi reševal Nemce, ki so mu nameravali vzeti smer? Časa za premišljanje pa ni bilo, kajti vsi so čakali na njegovo odločitev… Naročil je fantom, naj ga varujejo. Navezal se je na dvojno vrv in se lotil stene. Vedel je, da je odlaganje nesmiselno. Dolgo se je mučil in zabijal, dokler se ni privlekel na polico, kjer sta ležala Nemca. Eden je ležal razbit, bil je nezavesten, s krvavim obrazom in rokami, drugi pa je stal ob njem ves bled, s presekanim čelom in izbuljenim pogledom.
»O, Freund! Kamerad! Kamerad!« je rekel Nemec in se zagledal v Čopov zagoreli obraz.
Ko je Joža priplezal tja, mu je možakar najprej ponudil roko, ožgano od vrvi in krvavo. Samo dotaknil se je prstov. Spogledala sta se. Obraz se mu je zdel tako znan. Mrzlo ga je spreletelo! Ne bi ga mogel zgrešiti… To je mož, ki je tik po vojni na Koroškem obležal zadet v spopadu s patruljo na meji… Takrat ga je hotel nekdo ustreliti, pa je on preprosil komandirja, da so ga izpustili … Kakšno naključje! Eden od tistih je, ki ne dajo živeti Korošcem in je zaradi njih Tinca odšla v Ameriko, je pomislil. Pa se mu je kljub tej misli dobrohotno nasmehnil. Pozabimo zdaj … V gori je v nesreči človek človeku prijatelj…
»Me poznate?« je vprašal moža.
»Poznam vas! Kako bi vas mogel pozabiti, ko ste mi rešili življenje…« Razpel je srajco in mu pokazal brazgotino na prsih. Potem je dejal: »Vi ste gorski vodnik Čop! Tudi jaz sem gorski vodnik v Wilde Kaisergebirge v Tirolah, pišem se Karl Franz…«
Joža je obšlo čudno čustvo usmiljenja. Pomislil je: kako majhen je vendar svet! »Rešili vas bomo!« je rekel. Sklonil se je k ležečemu in ga potresel. Ranjenec je odprl oči. Joža je odpel čutarico in mu jo nastavil na usta. Plavolasi mladenič je pil v dolgih požirkih in se nemo zahvaljeval. Potem je Joža napojil še drugega in vprašal: »Zakaj ste ostali tu?«
»Moj prijatelj bi umrl, če bi ga pustil. Odločil sem se, da umrjeva oba, ali pa se oba rešiva.«
Spodaj so More, Krušic in Maks vpili, kaj je.
Joža je poiskal zdravo poklino in zabil tri dolge kline. Vpel je vponke in vrv. Po svoji vrvi je potegnil navzgor debelejšo, reševalno, petdesetmetrsko. Najprej sta potegnila k sebi zdravnika. Potem pa sta se potegnila še More in Maks in za njima Miha. Zdravnik je najprej oba pregledal in ju obvezal. Na srečo je bil teže poškodovan samo eden.
Ko je bilo obvezovanje opravljeno, se je Joža pošalil: »Zdaj, ko se bomo srečali tretjič, pa bo vrsta na vas, da me boste reševali, gospod Karl!«
»Kdove, morda vam bom res še kdaj lahko koristil? Ne vem, kako se vam bom oddolžil za vse.«
»Upajmo, da ne bo takšne potrebe,« je rekel Joža.
Miha, More in Maks so spravili ranjenega v vrečo. Pritrdili so ga na reševalni kol in ga povezali z vrvjo. Navzgor so potegnili še drugo petdesetmetrsko vrv in obe pripravili za spuščanje.
