Alpinist(a), ki je živel za nove smeri — in jih nikoli ni nehal (so)ustvarjati
Alpinistična skupnost v Italiji in širše žaluje za Francom Sartorijem, 60‑letnim plezalcem iz Borgo d’Anaunie v Val di Non, ki so ga 16. aprila našli mrtvega pod steno Monte Lefre v pogorju Lagorai. Umrl je tam, kjer je preživel največ svojih dni: v steni, med delom, z rokami na skali in z mislijo pri novi smeri.
Franco je dan prej odšel od doma z jasnim namenom — splezati novo smer, še en »kontejner«, kot je sam imenoval svoje projekte. To je bil njegov način bivanja v gorah: ne loviti vrhov, temveč iskati (še) nepreplezane linije, preučevati stene, odkrivati možnosti, ki jih drugi niso videli, in jih pustiti v dediščino tistim, ki bodo prišli za njim.
Ko se ni vrnil domov, je njegova partnerka sprožila iskanje. Reševalci so ga našli naslednje jutro ob vznožju stene in smeri, ki jo je opremljal. Najverjetnejši vzrok smrti je nenaden zdravstveni zaplet, a preiskava še poteka in reševalci ter preiskovalci si prizadevajo, da bi prišli do opreme, ki je (moreda) ostala v steni.
Človek, ki je živel za svoje »gradbišče«
Njegov dolgoletni prijatelj Pietro Rossi, vodja alpinistične šole »Giorgio Corradini«, ga opisuje preprosto: »On je imel svoja ‘delovišča’. Po vsem Trentinu. Hodil je, opazoval, fotografiral. Doma je razmišljal, kam se splača vrniti. In potem je šel — vedno znova.«
Franco je začel kot mnogi mladi iz doline: v lokalni sekciji SAT Fondo. A ko je odkril in se spoprijateljil s skalo, je našel svoj element. Najprej je ponavljal smeri, nato pa se je — skoraj neizogibno — posvetil plezanju novih.
Bil je človek, ki ni mogel biti brez gora. Če ni našel soplezalca, je šel sam. Če je našel nekoga manj izkušenega, ga je potrpežljivo vodil. Njegova energija je bila nalezljiva, njegova želja po raziskovanju neizčrpna.
Učitelj, mentor, akademik
Franco je bil dolgoletni steber alpinistične šole Corradini: najprej tečajnik, nato inštruktor, kasneje večkratni direktor in poddirektor tečajev.
Postal je regionalni inštruktor alpinizma CAI, nato pa član Akademskega kluba CAI, elitne skupine alpinistov, ki so se izkazali z izkušnjami, znanjem in prispevkom k razvoju alpinizma.
V obdobju med letoma 2000 in 2010 je bil skoraj na vsakem tečaju, vsaki turi, vsakem izobraževanju. Ko so ga povabili med akademike, je prevzel tudi naloge pri organizaciji strokovnih srečanj in seminarjev. A njegova prava strast je ostala ista: iskanje novih linij.
Njegove smeri: tiha zapuščina
Franco je splezal številne smeri po vsem Trentinu in Dolomitih, pogosto na manj znanih, odmaknjenih stenah, kjer je bilo treba vse opraviti ročno: od čiščenja skale do izdelave lastnih klinov.
Med njegovimi smermi so: Via del Gregge che Bela, Emozioni d’Autunno na Cima Tuena, Strada Interrotta, Ricordando l’Uomo del Torre na Castel, Alto dei Massodi,Exploring New Rocks in Titanic na Cima Cornella, Classico e Moderno na Croz dell’Altissimo
Delal je tudi v skupnih projektih z vrhunskimi alpinisti, med njimi Ivom Rabanserjem.
Njegov »laboratorij« je bila predvsem severna Brenta, območja Tovela, Campa in malge Tuena — a v resnici ni poznal meja.
Odhod, ki boli — in zapuščina, ki ostaja
Franco Sartori je umrl tako, kot je živel: v steni, v ustvarjanju, v raziskovanju.
Bil je človek, ki ni iskal pozornosti, temveč je puščal konkretne, trajne sledi na stenah, ki jih je ljubil.
Njegove smeri bodo ostale tam — kot tihi spomeniki človeku, ki je verjel, da je najlepši del alpinizma prav v tem, da pustiš nekaj novega, nekaj svojega, nekaj, kar bo nekoga drugega nekoč navdihnilo.
Skupnost je izgubila prijatelja, mentorja in enega tistih redkih alpinistov, ki so gore živeli z neukrotljivo strastjo.
Njegova zgodba pa bo ostala zapisana v skali.
