Primorski dnevnik, 1. junij 1974
Najtežji je bil prvi raztežaj, še bolj nerodno pa je bilo prečkanje stene z ranjenim do Nemškega stebra. S Karlom, ki si je lahko sam pomagal, je šlo kar dobro. Eden ga je imel na vrvi in ga spuščal pred seboj. Seveda, brez zmerjanja ni šlo in tudi preklinjali so na debelo. Kamenje se je prožilo, včasih so se zapletle vrvi. Toda ranjenec je bil potrpežljiv na svoji novi poti v življenje…
Nebo se je pooblačilo, z visoke sivine so padale redke debele kaplje. Zavel je mrzel veter. Bali so se, da jih bo noč zatekla v steni. Utrujenim so sredi nemške smeri prišli na pomoč še štirje plezalci domačini. Kljub temu je reševanje trajalo do noči. Po vsej steni se je razlegalo vpitje — Joževa povelja, ki so vodila skladno popuščanje obeh vrvi, in delo tistih dveh, ki sta bila navezana h kolu z ranjencem.
Ponoči so reševalci odnesli ranjenca naprej, da bi čimprej prišel v bolnišnico. Karl, Miha in Joža pa so ostali v Vratih. Tirolec je bil ves iz sebe od veselja, da je rešen iz skoraj brezupnega položaja s tako majhnimi posledicami. Ni vedel, kako naj se jim oddolži. Hvalil je slovenske plezalce in lepoto gora. Naročil je vina za vse, kar je bilo planincev v koči. Joža pa je zanimalo, kako se je zlizal takrat, ko so ga počili onkraj Karavank. Povedal je, da se je kakšno uro majal navzdol po kolovozu. Odteklo mu je precej krvi, zato je vse bolj pogosto počival. Klical bi bil, pa je bil še predaleč od ljudi. Počasi ga je objemala slabost, šele ko se mu je začelo megliti pred očmi, je nekajkrat klical, potlej pa je obležal. Ti kriki so opozorili kmeta, ki je prišel v gozd po steljo. Odpeljal ga je v dolino.
Naslednji dan so se poslovili kot prijatelji. Saj so gore za to, da ljudi zbližujejo. Danes ti, jutri on… Nihče ne ve, kdaj mu bo kdo potreben. Karl je povabil Joža in Miha, da ga obiščeta na Tirolskem, kjer ima v gorah marsikatero težavno prvenstveno smer. Potem je segel v žep in vzel iz njega uro. »Vam jo lahko dam v spomin in zahvalo?« Odprl je pokrovček in pokazal vrezano ime in priimek. Joža se je branil, pa jo je naposled le moral vzeti.
Ko sta bila z Mihom sama in se je Nemec odpeljal z vlakom, je rekel: »Kak so čudna pota usode!«
Miha je majal z glavo. »Neverjetno! Sicer pa nekateri Nemci niso tako nerodni, kot se zdijo; zlasti če imaš z njimi kaj skupnega, se dajo pogovoriti!«
»Ta mi je bil že takrat všeč. Saj veš, če mi ne bi bil, bi mu bili mirne duše prevrtali glavo, kot so jo Nemci marsikomu od naših in bi jo tudi meni, če bi me bili ujeli! Vseeno pa jih ne vidim prav rad,« je dodal.
»Ker se jih bojiš, da nas ne bi prehiteli, ne?!«
»Nekajkrat so nas že. Pa kaj, ko jim stene ne moremo zapreti…«
»Tako je. Gore so ustvarjene za vse ljudi, vsi lahko po njih lazijo in plezajo. Oni pri nas, mi pri njih v Centralnih Alpah!«
»Saj, saj, Miha! Toda steber, ki sem ti ga že kazal, bi rad preplezal pred tujci… še bodo prišli, boljši… Zato sem mislil nate, da bi šel z menoj.«
»Name?« je bil presenečen Miha.
»Da, nate! Nič me ne glej tako čudno! Kar reci da, če se ne bojiš, ali reci ne, če se ne čutiš zrelega za steber!«
»Kaj pa Stane?«
»Nič ni z njim. Odrekel je. Lahko bi nagovoril Pavlo, pa se sedaj nekaj drži in še ne vem, kdaj jo bo minilo…«
»Lahko poskusiva!«
»Pa dajva!« Krepko sta si segla v roke in jih potresla. To je pri Jožu pomenilo, da drži kot pribito.
Silna napetost ga je dajala tako dolgo, dokler nista bila z Mihom na poti k stebru, njegovim nedoseženim sanjam. To je bila vitka, navpična skalna tvorba na skrajnem zahodnem koncu osrednjega stebra. V zraku je že zjutraj visela soparica, ki je grozila s spremembo vremena. Kljub temu sta šla. Plezala sta molče. Joža je bil tako razpaljen, da bi naskočil tudi nebo. Mislil si je: človek mora iskati samo tisto, česar še ni izgubil in dokler ni dobil, čemu bi hodil za svojo senco, ko gre senca vedno za teboj? Nikoli se ne bosta ne zgrešila ne razšla. Senca samo izgine in se povrne. Zato ji bo zvest. Kdor išče, se mu lahko zgodi, da najde. Kdor pa ne išče, ga bo našlo tisto, kar najmanj pričakuje. Bil je slabe volje, ker se je bil domenil s Karmen, a je ni bilo. Tudi sporočila ni, kot običajno, zakaj je ni, ko ga je pravzaprav naročila. Se ga je naveličala? O tem bi se rad pogovarjal z Mihom. Toda ta je molčal in zamišljeno plezal za njim. Da bi pridobila pri času, sta prišla pod steber po nemški smeri. Zagledala sta se v svoj cilj.
Človek brez cilja je človek nemoči. Moč sama zahteva cilje. Višji cilji zahtevajo večjo energijo. Tisti, ki se vzpenja k vrhu, mora računati na to, da se ne manjka takih, ki mu bodo namesto roke v pomoč vrgli poleno pod noge. Zdaj sta oba gorela od radovednosti. To je osnovni gon, ki plezalca — prvopristopnika žene naprej v neznano. Joža pa ni zanimala samo stena. Radoveden je bil, če sta že toliko močna, da bi lahko tvegala vse do skrajnih meja in še čez. Zase je vedel, da bo, ni pa vedel, če mu bo sledil Miha. Imel ga je rad, čeprav je bil celih petnajst let mlajši. Ni mu manjkalo izkušenj, v zadnjem času pa je največ plezal z njim. Stane je bil predaleč, z Mihom pa sta skupaj reševala, delala v klubu Skali in pri planinskem društvu. Bila sta posrečena kombinacija za navezo. Kolikor je bil Joža preveč zagnan in nagnjen k čustvenim izbruhom, toliko je bil Miha bolj oprezen in preudaren. Ničesar se ni loteval, dokler ni temeljito premislil. Tako sta združevala obe lastnosti obema v prid, kot je zahtevala tura. Včasih je zmagalo vzburjenje, drugič pa hladna in trezna presoja brez mrvice zanesenosti. Miha je zaznal Joževe razdražene gibe, jedke pripombe in tudi kletvice, ki jih je kresal pogosteje kot po navadi. Ali je vstal z levo nogo ali pa ga je razdražila kakšna kikla?! Že spodaj sta se rahlo sporekla, ko je Miha predlagal, da bo plezal naprej.
»Ne!« je odsekal Joža. »Bom kar jaz, da bova hitreje pod stebrom!«
Priplezala sta na Grad, kjer sta se ustavila pri starem možicu. Pred njunimi začudenimi očmi se je poganjala v nebo orjaška ostra piramida, ki se je s svojo konico dotikala vrha Plamenic na loku snega v jutranjem soncu… Od tod so bili vidni trije razi stebra, pravzaprav samostojni stebri, ki iz treh delov tvorijo edinstveno celoto in oporo vrh Triglava. Vse, kar je bilo okoli, sta že nekajkrat preplezala. Po vzhodnem robu se je vlekla skalaška smer, tam, kjer se je v štirih dneh in nočeh zapisala v kroniko najtežje plezarije Pavla.
