Z odborniki SPD in prijatelji je pesnik obujal spomine – Na sedežu SPD v Gorici
Primorski dnevnik, 2. junij 1974
Pretekli četrtek zvečer je odbor Slovenskega planinskega društva v Gorici povabil na svoj sedež znanega planinca – veterana in ljudskega pesnika Ludvika Zorzuta, da bi nam kaj povedal o svoji knjigi »Ptička bregarca«, ki je pred kratkim izšla in o bogatih planinskih in drugih izkušnjah iz svojega pestrega življenja.
Poleg sedanjih in nekaterih bivših odbornikov SPD so se tega srečanja z ljudskim pesnikom udeležili nekateri starejši pesnikovi prijatelji in ožji sodelavci pri izdaji njegove pesniške zbirke. Jubilanta je najprej pozdravila predsednica SPD Jožica Smetova, se mu zahvalila, da se je odzval povabilu in prišel zopet med goriške planince, ter ga prosila, naj bi jim kaj več povedal o svoji pesniški zbirki in njenem nastanku.
Ludvik se je rade volje odzval vabilu in z njemu lastno ter zlasti starejšim Goričanom dobro znano šepavostjo pripovedoval o Francilu Briegarju iz Brd in o nastanku »Ptičke briegarice«, ki daje naslov celotni zbirki. Govoril je nato še o drugih značilnih pesmih, ki opevajo njegovo ožjo briško domovino, češnje, maj, pa kukavico, ki šteje leta, pa o lupljenju češpelj itd. Govoril je o svojih srečanjih z rojaki iz Beneške Slovenije, katerim je v zbirki posvečeno posebno poglavje, kjer se zlasti spominja Ivana Trinka in njegovega doma. Pripovedoval je nadalje o svojem odnosu do velikega rojaka Alojza Gradnika, ki mu je bil vzornik. V svojem pripovedovanju ni pozabil niti na Pohorje in štajersko deželo, v kateri je toliko let živel, ko ga je fašizem pregnal iz rodne Primorske in kateri je posvečen del njegovih »Pohorskih pesmi«.
Zorzut se je ob zaključku spomnil še nekaterih starejših goriških planincev, med katerimi sta bila Nande in Ciklaminček, ki jih sedaj ni več in s katerimi je po zadnji vojni pomagal obnavljati planinstvo v Gorici in na Primorskem. Spomnil se je tudi še živih odbornikov SPD, med njimi zlasti dolgoletnega predsednika Bernarda Bratoša, pa sedanjih odbornikov in predsednice Smetove. Njegovo pripovedovanje je prineslo med prisotne pravo planinsko vzdušje vedrine in dobrega razpoloženja in pritegnilo splošno pozornost.
Nato je Zorzut otvoril »debato«, pri kateri je Tomaž Pavšič iz Nove Gorice govoril o pomenu ljudskega pesništva s posebnim oziroma na Zorzùtovo pesniško delo. Zorzutov prijatelj in star sodelavec prof. Rado Bednarik je slavljenca pozdravil v imenu Kluba starih goriških študentov, katerega aktiven član je tudi naš Ludvik. Bivši urednik »Soče«, pri kateri je bil Zorzut stalen sotrudnik, Ivo Marinčič, pa je pesnika naprosil, naj bi dal prisotnim svoj »recept« za svojo mladostno svežino s katero je pričakal 82 let življenja ob taki svežini in ustvarjalni moči. Jubilant je bil mnenja, da so za to potrebno predvsem tri stvari: »Čim manj žensk, ljubezen do narave in planinskih lepot in pa ljubezen do pristne briške kapljice.« Po teh njegovih napotkih in smernicah se je družabni pogovor zaključil s splošno željo, da bi se naš jubilant še večkrat oglasil pri svojih planinskih prijateljih v Gorici, ki ga imajo še za starega prijatelja in vodnika. V tem smislu so prejeli tudi njegove darilo, po en izvod njegove pesniške zbirke.
I. M.
