Primorski dnevnik, 2. junij 1974
To je bila smer, ki sta jo še isto leto v ugodnem vremenu ponovila v borih desetih urah … Nad njima se je vlekla gorenjska smer z Ladjo. Na zahodnem delu se je prebijala k vrhu smer Nemcev Prusika in Szalaya, ki sta jo tudi že nekajkrat ponovila. Srednji raz, najbolj navpičen, in nedostopen — ta ga je vlekel nase kot velikanski magnet. Pogledati v poslednjo skrivnost Triglava… V nedotaknjene skale… V navpičnost, kjer fantazija odreveni, kjer iz mnogih previsov diha smrt kot nenehna grožnja, kjer zijajo prepadi kot gobci lačnih zveri… So trenutki, ko je človek najraje sam, če zna prenašati sam sebe. In pride čas, ko ne moreš biti sam, pa si zato na tihem jezen sam nase in tudi na tistega, ki ga potrebuješ.
Miha je gledal od rose oprano nedostopnost in tesnoba v njem je rasla. V sebi ni našel razloga za veliko tveganje. Naj mu pove zdaj, spodaj, ali naj ga prepriča, da še nista dovolj pripravljena? Jožu, ki ni odvrnil oči od stene, pa se je zgoščala energija, ki mora premagati vse te ovire. Imela je razlog in smisel. Ni se povsem zavedal, toda vse močneje je čutil, da je ljubezen strašna sila. Negotova ljubezen… Zdaj, ko sta pod samim vstopam rožljala s klini, se je zavedel, da mu ni toliko za to, da bi prehitel Nemce ali Comicija, kot za to, da bi zablestel pred njo… še preden se je vreme ustalilo, je hodil sam po gorah in sanjaril o njej, o Karmen, kakršno bi rad imel, ne o takšni, kakršna je bila v resnici… Blodil je po obližju zadnjih gnezd, kjer so v grušču ležale okamenele školjke, koder ne zmanjka planjav snega, koder ga je nanjo spominjala neskončna tišina.
Tri ure sta porabila za nekaj raztežajev vrvi, ko so jima zaprli pot velikanski trebušasti previsi. Joža je klel in ihtavo zabijal klin za klinom. Kmalu je sprevidel, da se tu ne bosta prebila ne s pametjo ne z voljo ne s trmo. Na tihem si je želel, da bi Miha rekel: Joža, pamet v roke, vrniva se, nikamor ne prideva.
Toda Miha tega ni rekel. Videl je, da se je Joža ujel v lastno past in da mu ne preostane drugo, ko da sam odneha. Pustil je, da se je namučil do skrajnosti in da je obupal. »Ne gre naprej! Nikamor ne gre! Ko bi bila vsaj megla, da bi se vanjo uprl!« je skušal zaviti v šalo svoj neuspeli poskus. Spustil se je na stojišče, kjer ga je Miha varoval, in mu predlagal: »Če hočeš, poskusi ti!«
»Saj nisem nor! Če ne gre tebi, tudi meni ne bo šlo!«
»Potem se vrniva!« je otožno dejal Joža. Brez besed sta se spustila ob vrvi navzdol, tja, od koder sta prišla.
Na široki terasi sta sedla in počivala. V Jožu je rastla razdraženost. Potreboval je nekoga, s komer bi se lahko sporekel. Pa kaj, ko se je bilo z Mihom tako težko sporeči… Skušal ga je izzvati: »Če danes ne gre, prideva drugič! Če se pa tebi ne bo dalo, bom našel koga drugega… Sloki bi šel rad in morda tudi Pavla…«
Miha se je čutil užaljenega. Ko da bi se morala obrniti zavoljo njega… Vrnil je milo za drago: »Zakaj ga pa še nisi našel, če misliš, da nisem dovolj dober? Nisem se ti ponujal in se ne bom! Vabil si me! Zato si me vabil, ker stebra ne moreš sam preplezati in ker nimaš nikogar, ki bi ga spravil v to norijo…«
»Norijo!« se je nakuhal Čop.
»Tako, kot sem rekel! Mislim, da je ta raz stebra nepreplezljiv!«
Joža ga je pogledal pomilovalno. Z razočaranim glasom je rekel: »Zate, Miha! Zame pa je! To ti povem, da ga bom preplezal! Hudič naj me vzame, če ga ne bom! Tudi stavim, če hočeš!«
»Ne stavim, ker nočem biti vzrok tvoje smrti.«
»No, kaj staviš? Kaj staviš?« je Joža silil vanj.
Zdaj se je Miha razjezil: »Če ne odnehaš, ti zdaj povem: kadar boš ti preplezal ta steber navzgor, se obvežem, da pojdem naravnost navzdol po severni steni Široke peči v Martuljku!«
»Velja! Daj, udariva! Toda glej, da ne boš snedel besede! Pravnik si!«
Udarila sta in stava je bila potrjena. Vračala sta se po policah v Nemški steber. Jožu ni vso pot šla iz glave Karmen. Rad bi o njej govoril z Mihom. Ko sta spet počivala, mu je povedal, da bo prišla in da bo z njo teden dni. Ko je Joža toliko o njej govoril, je Miha prijelo nekaj izzivalnega, ni se mogel premagati in je rekel: »To žensko kuješ previsoko v zvezde! Škoda časa zanjo! Slišal sem, da se kaj rada navdušuje nad moškimi! Toda ko se kdo vanjo zatrapa, ga pusti!«
»Kaj me to briga! Misliš, da sem se jaz zatrapal vanjo?« je ugovarjal Joža.
»Bolj je verjetno, da si se ti vanjo kot pa ona vate,« je porogljivo dejal Miha.
»Preveč se z njo ukvarjaš, da bi mogel verjeti obratno! Če je ne boš spoznal, se boš še marsikje obrnil…«
Jožu se je obraz zmračil, kri mu je bušnila v glavo. »Tudi če nehava jutri,« je usekal, »sem prišel dovolj visoko! Zavoljo nje se nisem še nikjer obrnil in se tudi ne bom! Tudi tam ne, kjer se obrneš ti brez vzroka!«
Miha je požrl žalitev. Vstal je in rekel. »Greva naprej! Če si za to, bom jaz vodil!«
»Ne! Ni mi za to, pač pa, da bi prišla čimprej iz stene!«
Miho je popadel bes. Mar misli, da brez njega ne more nikamor?! Saj se obnaša kot histerična mati proti sinu edincu… Preveč prvenstvenih smeri je preplezal sam in tudi z drugimi, da bi se pustil žaliti. Srepo sta se pogledala. »Jaz znam plezati tudi sam, brez tebe, in tudi brez vsakega drugega! Odvezal se bom, sam grem naprej!«
Razvozlal je vrv in jezno vrgel konec ob tla. Še pogledal ni Joža, ki je momljal: »Kar odveži se, jaz se bom tudi!«
Miha je plezal v steno, Čop pa je sedel, gledal za njim in navijal vrv. Legel je in si položil nahrbtnik pod glavo. Obšla ga je žalost. Prenaglil se je. Rad bi poklical Miha nazaj, pa je vedel, da se trma trmi nikoli ne ukloni. Zaradi nje se je z njim sprl. Morda pa ima Miha prav? Že Sloki ga je opozarjal in tudi Pavla se ga je raje izognila, odkar je plezal z njo, čeprav ni rekla ničesar. Moral bi ugotoviti, kaj išče in zakaj, ali pa, pred čim ali kom beži… Vrag je, če je oboje… da išče tisto, pred čimer bežiš pa ne veš, kaj te preganja … Bežal je pred to ljubeznijo in jo iskal. Zato je postal zajedljiv tudi do nekaterih prijateljev. Ženske, ki jih je do sedaj poznal, so ali ukazovale ali sprejemale ukaze. Ta bo takšna, da bi povsod ukazovala… Oblastnih žensk pa ni nikoli prenašal. Vstal je. Visoko v steni je zabobnelo kamenje. Iz nahrbtnika je vzel daljnogled. Pa ne, da je Miha padel… Zaman ga je iskal. Nikjer ga ni bilo.
