Primorski dnevnik, 4. junij 1974
Odmev padajočega kamenja se je porazgubil… če se ubije, bo kriv njegove smrti… Kako nepremišljeno in neumno sta se sprla…
Spustil se je v Zlatorogove steze in prečkal Slovensko grapo. Sestopil je prek Belih plati in obstal pod steno. V ruševih grmih je nalomil vej in si nad stezo napravil ležišče, hoteč počakati Miha. Čemu bi skregana odšla v dolino? Če ga ne bo, bo pa tako moral po reševalce…
Stemnilo se je. S Triglava so prihajale skupine turistov, druga za drugo. Črv je boleče vrtal v vesti: Ni ga! Spodaj so se v koči prižgale luči. Sestopil je na stezo. Slab streljaj od njega se je iz rušja spustila temna postava in se mu približala.
»O, Miha! Madona!« je zaklel.
»Od kod pa ti?!«
»Od kod?! Saj vidiš, iz rušja! Pa ti, od kod?!«
»Tudi iz rušja! čakal sem te nekaj ur!«
»Jaz pa tebe… In mislil sem že, da sem kriv, ker si se ponesrečil…«
Oba sta se zakrohotala.
»Na, roko!« je rekel Čop. »Nič več se ne bova kregala. Ne zaradi bab ne zaradi stene! Je pa tako — baba je baba, najboljša je slaba! Pika!«
»Naj bo po tvoje! Pa je že tako, da brez njih ne moremo, kajne?!«
»Še manj pa one brez nas!« se je odrezal Joža.
Spodaj na poti sta se objela prek ramen in nekajkrat zavriskala. Ko takrat, kadar sta premagala steno v prvenstveni … Torkar, ki je pred domom ogledoval nebo, da bi videl, kakšno bo vreme, ju je zaslišal. Jadrno je hitel iskat harmoniko. In usekal je Triglavski marš.
Ko sta prišla do njega, je Jože rekel: »Utihni, Torkar! Igral boš drugič! Danes naju je steber obrnil!«
»Zakaj pa se potem tako dereta?!«
»Zakaj?! Zato, ker sva se izvlekla živa…«
Minilo je leto, preden sta se Joža in Karmen srečala v Vratih.
Segla mu je v roko in mu začela očitati: »Joža, tebe je teže dobiti kot kakšnega ministra! Odkar si filmska in gorska zvezda, pa sploh! Navdušena sem bila nad teboj. V filmu si tako čudovit, enkraten, da bi te še in še gledala… Le škoda, da so vas zapletli v tako staromodno zgodbo! Tebi bi se podalo vse kaj bolj drznega… Seve, župnik ne more napisati kaj takšnega, da bi vžgalo, če noče kršiti načel lepega vedenja te naše spodbudne družbe, a?«
Samo gledal jo je in ji pritrjeval. Bila je lepa, da so se vsi ozirali za njima, ko sta se napotila od doma v strugo hudournika, da bi bila sama z gorami in da bi napravila načrt za teden dni hribolazenja. Sedla sta na macesnovo deblo, ki ga je zadnja nevihta prinesla iz stene.
»O,« je vzdihnila, in zamižala, kot bi pričakovala poljub, in rekla: »Kako težko sem čakala snidenja s teboj! Oče sumi, da je nekaj med nama, pa je preprečil moje načrte! Na vrat so mi obesili zaročenca, milijonarja, ki je mnogo težji kot njegov denar… Samo teden dni imava. Potem moram na morje, na jahto z njim… Pluli bomo ob vsej jadranski obali, ogledali si bomo spomenike benečanske kulture, potem pa v Grčijo, da nam antika nekoliko osveži zdolgočaseno domišljijo …« Ko je zapazila v Joževih očeh razočaranje, ga je skušala potolažiti: »Saj ne bi šla! Toda zanima me dežela, kjer se je pred več kot dva tisoč leti spočela nesreča, začetek te naše utrujajoče civilizacije… Sloki pravi, da če bi mi našli vzroke, zakaj je propadla ta visoka kultura, bi morda našli vzrok tudi za propad naše …«
»Ali misliš, da v resnici propadamo?«
»Seveda propadamo! Ti si človek gora, narave! Drugače živiš in ne občutiš tako kot mi, ki smo sužnji tega načina življenja…« Karmen ga je namenoma spravljala v zadrego. Bila je prepričana o tem, kaj hoče. Odkar se nista videla, je mnogo razmišljala o sebi. Če moški — se razume, pravi mož — živi za ustvarjanje pravih vrednosti v miru in za boj v vojni, potem prava ženska živi za ljubezen. To je njeno bojišče, kjer jo moški najteže premaga. Tu ji je dana nenadkriljiva prednost, da si sama izbere nasprotnika — se mu umakne, če ji je zoprn ali prenevaren, in ga osvoji, če ji ugaja. Čeprav je ljubila tveganje, je šla v spopad samo tam, kjer se je videla zmagovalko. Imela je toliko temperamenta in življenjske moči, da se je zavedala, da je postelja tisto bojišče, kjer ne more doživeti poraza. To je bila zanjo arena, v kateri je znala ukrotiti najbolj divje živali, jih napraviti krotke, da so se vedle tako, kot ji je bilo po volji. Preden se je spentljala z Jožom, je imela opraviti z nekim velikim lovcem. Pripravila ga je do tega, da se je ujel v past, ki jo je bil nastavil njej. Vedela je, da se Joža le počasi zapleta v njene mreže. Pri njem je bila previdnejša in nič se ji ni mudilo. V veliko zadovoljstvo ji je bilo, da gre ta junak strmin, človek, ki prezira smrt, ki se zna odreči vsemu, počasi za njo kot slon na jamo — in preden se bo zavedel, se ji ne bo mogel odreči.
Ko je zagorel kot kres v ognju ljubezni, česar ni mogel prikrivati, je dolgo časa ni bilo na spregled, da bi še bolj razpalila njegovo slo. Večkrat mu je pisala kratko pismo, polno dvoumnih obetov in namigovanj. Najavila se je, da pride, a tik pred srečanjem je preklicala, še bi tako podžigala njegovo hrepenenje, ko ne bi bila na svoje poročilo, kdaj da pride, dobila odgovor: naj oprosti, da ne more z njo, ker bo ves mesec vodil nekega angleškega lorda in njegovo ženo. Šele zdaj je spoznala, da ga le nima tako na vajetih, kot je mislila in je menil Sloki. Z njim sta se v mestu večkrat videla in poklepetala o Jožu. Seveda tako, da ne on ne ona nista govorila, kar sta v resnici mislila.
»Sloki mi je pravil o tebi, da se večkrat najdeta v mestu,« je dejal skoraj z rahlim očitkom. Začudeno ga je pogledala: »Se vidva ne razumeta dobro?«
»Zakaj ne? Predlagal sem ti in tudi njemu, da bi te on vodil po hribih! Mene vabijo z vseh strani!«
»Užalil si me! Sloki je vendar grozen ženskar! Seveda je toliko pameten, da to prikriva, da se ne izve… Tebe še vedno hvali… Imam pa občutek, da ti zavida… Zavist pa je bolezen, za katero trpi tisti, ki je nanj usmerjena manj kot ta, ki jo nosi v sebi. Zato naj te ne moti! Sloki je sprt sam s seboj!«
Pomirjen je prižgal pipo in pristavil: »Imam občutek, da je zaljubljen vate… Ne zna skriti, požira te z očmi in ves se spremeni ob tebi…«
