Primorski dnevnik, 5. junij 1974
»To je pohota, ne ljubezen! Ženske znamo razlikovati te reči. Naj me kar gleda… Gledal me bo tako, kot gleda maček ribo v vodi. On si želi velikih uspehov s čim manjšimi žrtvami…«
Zmenila sta se, da bosta to leto preplezala steno v dolgi nemški smeri. Da bi se utrdila in navadila skal, sta nekaj dni namenila bolj krotkim goram. Hodila sta po nadelanih poteh in lovskih stezah. Karmen si je želela cvetnih planjav, ptic in živali. Peljal jo je na samotna pobočja pod vrhove Škrlatice, Rokava in Oltarja, noter do Martuljških Ponc. Te gore so mu osvojile dušo in vedno se je vračal tja, kjer so bile najbolj samotne…
Dnevi so tekli kot v sanjah. Vedela je: če bo kdaj razmišljala o tem, kar sedaj doživlja, ne bo znala ločiti, kaj je bilo resnica in kaj si je samo želela… Življenje se je razodevalo kot šumna reka prečudovitih glasov, kjer se valovi zvokov stapljajo z igro barv neba in zemlje. Hotela ga je imeti in imela ga je tam, kjer si ga je želela… Ljubila sta se med šopi dišečega rododendrona, v rdečini, ki je bila taka, kot bi se razlila kri med sive stene… Ljubila sta se sredi dozorelih trav, pod macesni in begotnimi oblaki, pod zvezdami, pod črno ponjavo noči, ob siju plamenov in na dišečem senu… Vanjo je prodiral zvok daljav, ki si žele bližine. Vse se je združilo v valovanju hrepenenja začetka in konca, v njenem spominu so se spojili kriki kovin, glasovi zveri in ptic. Duša se ji je razprla, čas je izginil, vračale so se boleče radosti in pozabljenje pozabljenega… Vse se je vračalo, kot bi že nekoč nekje bilo, ko se je svet rodil, ali bo takrat, ko bodo umirale zvezde… Izgubljale so se stopinje mnogih nog in sence ljudi, in bila sta sama kot Adam in Eva, preden sta bila izgnana iz raja… Včasih mu je strmela v oči in segala z rokami v lase. Kdove kolikokrat ga je vprašala: »Me ljubiš?!«
»Ljubim te…«
»Me ljubiš kot vse na svetu?«
»Bolj kot vse na svetu in kogarkoli in kdajkoli… In ti?!«
»Ali ne čutiš? Saj se ti dajem vsa in vso… če me res ljubiš bolj kot vse na svetu, bi tudi umrla s teboj… Samo ne verjamem ti, da me ljubiš res tako zelo…«
Sedela sta ob studencu in se menila.
»Ti ne živiš in ne čutiš z velikim svetom. Jaz sem bila v stiku z ljudmi, ki se boje tega, kar prihaja… Svet je v krizi… Vojna se je začela. V zraku visi pokol… Kdove kaj bo z nami? Zato uživajmo in se ljubimo, dokler se lahko …«
Skoraj drhtela je in temna bojazen ji je čemela v očeh. Pritiskala se je k njemu, kot bi iskala pomoči.
On še ni bil obremenjen s strahom, ki je prihajal iz mest. Tudi bral ni veliko, ker je živel z naravo, zato ni vedel, kako bi jo potolažil. Rekel je: »Jaz se ne bojim ničesar, pa naj pride karkoli… Več kot smrt je lahko samo sramota. Tudi umreti ni težko, če je človek živel častno…«
Napila sta se lepote vročih poletnih dni in noči ter se pripravila za steno. Tesnoba in strah, s katerim jo premagoval prve raztežaje plezanja v Nemškem stebru, zven klinov in zračnost, vse kar je njemu z vsakim metrom dvigalo ceno, jo je navdajalo z nemirom. Bila je polnokrvna ženska, ki jo je surovost skal zanimala predvsem zaradi človeka, ki jo je vodil v ta svet. Saj je tudi svojo ljubezen pripeljala v svet, kjer se razumnost spaja z začetkom nerazumljivega — da je prav v tem našla čar vse ljubezni. Čutila je, da je to njegov svet, ki se mu prilagaja do vseh tančin; temu primemo se je tudi vedel samozavestno, ko je plezal prek vseh nevarnejših mest. Včasih sta se ustavila, da se je oddahnila. Razlagal ji je značilnosti stene in dogodke nekaj desetletij nazaj. Vstopila sta zelo zgodaj, tako da ju je toplo sonce našlo na polovici stene. Pri njej je popustila tesnoba, skala ji je bila bližja. Že zvečer ga je prosila, naj jo pelje kam, kjer bosta lahko dolgo počivala in uživala nad prepadi. Ugodil ji je. V drugi tretjini stene je zavil iz smeri na polico, ki je držala nad stene Črnega grabna. Končala se je v skalni lopi z rdečo votlino. Bilo je to rajsko mesto za bivak ali počivališče. Pod njima se je razklal strahoten prepad. Stene so bile obarvane s črnimi lisami, obdajali so ju stebri in grape s snežnimi jeziki. Tu je fantazija dobila krila in duh omotico… Legla sta v duplino in popila čutarico limonade. Veliko rdečo sonce je viselo v zenitu in žgalo skozi čad. Kamnito pustinjo sta doživljala vsak po svoje. Zanj je bila to nirvana; vrhunec vseh želja; potopitev v vesoljno stvarnost; spajanje s silami, ki so lebdele okoli njiju in jih je srkal vase… Njo pa so vznemirjali prepadi, nebo in on, ki kljubuje vsemu, kar uničuje življenje v teh višavah. Sloki je vsadil vanjo seme ljubosumja saj je rekel, da mu je stena vse… Da bi mogla ta odljudna puščava, kjer ne raste niti bilka, kjer komaj lahko sede ptica, tekmovati z njo, ki je svet zase, ki v svoji zavesti združuje vse, kar se je bistvenega dogodilo v nekaj tisočletjih, ki nosi v sebi možnost za premagovanje smrti in ustvarjanje novega življenja?!
Gledala ga je, kako strmi v vitki steber onkraj prepadov, kako je vanj zamaknjen kot vernik v obličje samega boga… V tem trenutku je očitno pozabil na vse, tudi nanjo. In to jo je užalilo. Prijela ga je za roko, ko pa še ni umaknil pogleda od stebra, ga je pobožala po licih in rekla: »Hvaležna sem ti, da si me pripeljal v ta košček raja…«
»Če ti je všeč, bova sem še prihajala. Najlepše stvari na svetu so zastonj. Ampak ljudje jih ne vidijo…«
Privila se je k njemu in ga ljubkovala z roko. Užaljena je bila, ko se njenemu vabilu ni odzval in je samo strmel čez prepade. Ko bi le vedela, kaj se mu vrtinči v mislih? Trudila se je, da bi njegovo pozornost odvzela steni in jo prenesla nase… Želja, da bi ga imela tu, v teh skrajno nenavadnih okoliščinah, je vzplamtela v njej kot požar v stepi… Začudeno jo je pogledal in jo prijel za obe roki. Vprašanje, ki je bilo izrečeno brez besed, je terjalo odgovor. Ko se ni odzval, je rekla: »Rada bi se ljubila, dragi…«
»Kako misliš?«
»Kot sva se ljubila vse te dni… želim, da ljubezen premaga strah, tesnobo.«
»Ne!» je dejal odločno z odsotnim glasom. »V steni ne!« je ponovil, »če hočeš, na robu stene, na vrhu gore, na ledeniku, kjer hočeš, toda v steni ne!«
Užaljeno so ji ugasnile oči in roke so popustile v božajočem objemu. Očitajoče je dejala: »Saj sva sama…«
»Nisva sama.«
»Me ne ljubiš?«
»O, ljubim te… «
