Primorski dnevnik, 7. junij 1974
»Rekel si, da me ljubiš bolj kot vse na svetu… Prevaral si me in razočaral. Lagal si!«
Pogled se mu je zmračil, obraz izostril. »Res je, kar sem dejal. Nikoli nisem lagal nikomur, tudi tebi ne…«
»Potem me ljubi, kot si me ljubil te dni, in bom verjela …« je dejala skoraj proseče.
»V steni se tega ne počenja…«
»Zakaj ne, če si dva to želita?«
»Ne spodobi se, kot se ne spodobi v cerkvi ali na pokopališču ali še kje …«
Odmaknila se je òd njega. »Ni res. Ne primerjaj z ljubeznijo puščave kamenja, ki samo čaka, da ugonobi življenje, da ubije vsako seme… Ti ljubiš steno, bolj kot vse na svetu in bolj kot mene… Sloki mi je to rekel, pa mu nisem verjela, neumnica… Več ti je do mrtvega kamenja, v katerem preizkušaš svojo samozavest, kot do bitja, prek katerega se lahko nadaljuješ… Nočeš otroka… Stena te bo ubila… Utonil boš v pozabo, ko da te ni bilo nikoli! Mar bo kamenju in ljudem, kakšne probleme si reševal v višinah!«
Prizadela ga je. Vendar ni odnehal. »Oprosti… Govori, kar hočeš. Meni je stena sveta.«
»Vem. To je tvoj bog… Obožuješ jo… Ljubiš to mrzlo, surovo gmoto…«
»Ne žali stene. Nisi je še preplezala! V njej sva, nisi še iz objema njenih rok! Ne skušaj usode! Ne kliči nesreče nad naju!«
»Pozabil si name in na najino ljubezen. Tu sva sama…«
»Rekel sem ti že, da nisva sama. Nisva sama! Ne izzivaj, če ti je kaj do življenja! Petsto metrov pod nama na dnu je Topolovec… V zahodnem stebru Klement Jug… Tamle, prav blizu, Bračič in Brandt in Lettener… In še in še so … njihovi duhovi lebde nad prepadi… Sva torej sama?!« Zamislil se je. Čez čas je dodal: »Ali veš, koliko sem znosil mrtvih iz te stene? Vsi so z menoj… Srečujem se z njimi…«
Obmolknila je. Na obrazu se ji je zrcalila skrb. Naslonjena na steno votline je strmela mimo njega.
S Sfinge se je utrgala velika ptica. Njena senca je zdrknila čeznjo. Z višav je padal njen tožni klic in razklan obležal med prepadi …
Ko je vstala, je čutila rahlo omotico. Drhtela je in noge so se ji tresle. Zabil je klin, da jo je varoval na izpostavljenem mestu. Tedaj si je zaželela, da bi steno čimprej zapustila …
Nekaj časa so ga v kratkih presledkih obiskovale čudne sanje. Prikazovali so se mu ljudje, ki so mu bili zoprni, in večkrat je sanjal o veliki, kalni vodi. To mu je pomenilo nekaj slabega. Ljudje so navadno zahtevali od njega kaj takega, kar ni mogel izpolniti. Zasledovali so ga in ga podili, čeprav se jim je umikal, so se vedno znova pojavljali tam, kjer jih ni pričakoval. Zapirali so mu pot. Sanjal je tudi o močvirnem svetu sredi gozda, kjer so bili prehodi prek žmulastih travnih šopov dokaj ozki, na obeh straneh pa je bilo kalužasto blato, kamor se je ugrezal do kolen in še globlje in se komaj rešil…
Odkar sta prišla s Karmen navzkriž zaradi njene neizpolnjene želje, so se vrstile nevšečnosti druga za drugo. V neki reševalni akciji jim je sredi poti umrl ponesrečenec, enega njihovih fantov pa je oplazil kamen in ga skoraj usmrtil. Dekle se ni oglasila, čeprav je obljubila, da se bosta videla tudi čez zimo.
Živel je samo za gore in se v težave v dolini ni maral vtikati, vendar je začutil, da je ozračje v mestu čedalje bolj napeto, ljudi je dušilo in na vsakem koraku je bilo čutiti nezadovoljstvo. Deželo so pretresale stavke, oblasti so zapirale, delavce so metali na cesto, v Evropi pa se je začenjala vojna. V tovarni je med delavci vrelo. Cene so rasle, plače pa so ostale enake.
Pozno zvečer, ko se je že odpravljal spat, je nekdo plaho potrkal na vrata. Odprl je. V soju svetlobe je zagledal človeka, ki ga je bil nagovoril takrat, ko so zapili pusta. Delavsko kapo je imel potegnjeno na oči, ovratnik zavihan. Prosil je, če lahko vstopi.
»Ne bom dolgovezen,» je dejal prišlec. »Pošiljajo me k tebi z malce nenavadno prošnjo.«
»Kdo te pošilja?«
»Vodstvo. Veš, pripravljamo stavko. Vemo, da se ne ukvarjaš s politiko, in tudi da držiš z delavci, čeprav vodiš po gorah gospode …«
»Kaj hočete od mene?«
»Ti si v tej državi prvi med alpinisti in uživaš velik ugled. Ljudje vedo, da tvegaš življenje v stenah zgolj za čast. Zato smo prepričani, da boš nekaj tvegal tudi za delavsko stvar. Tu je proglas strokovnega odbora,» je pred Joža položil popisano polo papirja. »Bi hotel pobirati podpise? Ne samo ti! Več nas bo! Zbrali bomo podpise vseh delavcev, zahtevali zvišanje plač in razglasili stavko …«
Molčal je. Čez čas je dejal: »Če nam ne uspe, nas bodo zmetali iz tovarne.«
»Tebe si ne bodo upali. Nas bodo! Mi pa smo pripravljeni tvegati še kaj več …«
Joža se ni mogel odločiti kar precej, če bi mu rekli, naj gre za delavsko stvar v steber, bi šel takoj, tudi sam. In čez gore bi spet peljal kogarkoli. Saj jih je nekaj že peljal na Koroško pa v Italijo… V boju z delodajalci in oblastjo pa ni imel izkušenj in tudi razrednega sovraštva ni čutil kot drugi… Gospodje, ki jih je vodil po gorah, so bili do njega prav vljudni, celo prijazni. Ni imel velikih potreb in njegovo življenje ni bilo ogroženo, ker je bil sam. Agitator pa je, kot bi bral njegove misli, nadaljeval tam, kjer Joža ni našel dovolj velikega razloga za tveganje.
»Pomisli na druge, Čop! Ti si samec in ti gre še za silo. Kaj pa družine, kjer je zaposlen le oče, doma pa je deset otrok? Kdo se lahko šola, Čop? Bogataši! Kdo potuje? Kdo si lahko privošči razkošje? Bogataši zapravljajo, ljudje pa živijo iz rok v usta… Kje je pravica? Kje je bog, da bi udaril izkoriščevalce in goljufe? Ljudstvo je samo! Hudi časi se bližajo… In kdo bo vzel v roke vajeti, če ne mi?… Pomisli, koliko znoja prelijete ob pečeh in v žičarni! Vsak mesec jih stroji nešteto poškodujejo in tudi mrtve imamo. Mi dobivamo bedne pare, oni vse … Zapravljajo v tujini… Vlačugarijo se in se utapljajo v izobilju — raja naj pa gara! V tovarnah, podzemlju, v rudnikih, povsod… Čop, mi vemo, da se nam ne boš izneveril. Delavec si!«
Te besede so segle Jožu v srce. Spomnil se je na Karmen, ki ji je bila glavna skrb, kako zapraviti denar. Spomnil se je, kako so ga vrgli. iz tovarne, ko je izobesil rdečo zastavo…
