Primorski dnevnik, 8. junij 1974
»Na, roko!« se je naglo odločil.
»Zbral bom podpise za stavko! V druge reči pa me ne vpletajte!«
V naslednjih dneh je zbiral podpise. Na stotine jih je dobil od okornih rok. Kaj vse je slišal in videl! Nenadoma se mu je začel odpirati svet, ki ga prej ni razumel. Ko je zvečer doma premišljeval o težavah revnih slojev, so se mu zamotani družbeni odnosi zdeli skoraj nerešljivi.
Potem je izbruhnila stavka. Prišla je tako nenadoma in silovito, kot bruhnejo zadušeni plameni iz zaprtega prostora. Tovarna je utihnila. Iz dimnikov se ni več valil dim. Obrati so bili zaviti v tišino. Ob vhodih so stale stavkovne straže. Mnogo je bilo govorov in zborovanj, ženske in otroci so prinašali hrano, okrog tovarne pa so hodili žandarji z nasajenimi bajoneti.
Stavka se je vlekla. Delavci so postajali nestrpni…
V mraku se je Joža srečal z agitatorjem, ki so mu oči žarele bolj kot njemu, kadar je preplezal najnevarnejšo steno.
»Dobro delo si opravil, Čop! Ali smo jih! Vse delavstvo smo dvignili na noge, sedli smo jim za vrat! Zdaj jim kopnijo dobički!«
»Koliko časa jim bomo še kljubovali?«
»Nekaj dni še gotovo. Zdaj se pogajamo. Malo omahujejo, pa bo že šlo! Zmagali bomo!«
»Samo da bomo zmagali! Poslušaj, če nimaš nič proti, bi jaz skočil na Triglav! Zdaj, ko sem vam zbral podpise in spuntal ljudi, sem svoje opravil…«
»Zdaj na Triglav?«
»Živčen sem in zanima me, kaj je tam gori.«
»Kako boš prišel iz tovarne? Saj ne pustijo nikogar!«
»Ne boj se zame! Prišel bom ven in spet nazaj noter, še preden se neha ta cirkus…«
Ponoči se je splazil iz tovarne in prebredel reko. S sončnim svitom je bil na Kredarici. Kmalu se je vzpel po strmem snežnem jeziku na Pasji greben in od tam na vrh Triglava. Obležal je ob Aljaževem stolpu in se predal žarečim iglam sonca… Razgledoval se je po gorah in premišljal o ljudeh. Spodaj vrvijo tako ihtavo kakor mravlje, ko stopi noga na mravljišče. človeku je usojeno dvojno življenje… To sta dva svetova … Samota in mir — tu se potapljaš v dno svoje duše v smisel stvari, medtem ko spodaj divja boj za obstanek med posamezniki in skupinami, surov, brezizhoden boj za boljši kos kruha ali mesa, boj za prostor. Neenak boj, ko se ne ve, kdo je močnejši, samo to se ve, na čigavi strani je pravica. .. Ko je vlekel svojo samotno sled po velikanskih snežiščih z vrha proti Staničevi koči, da bi se skozi Kot spustil v dolino, je od daleč zagledal visoko, preklano senco, ki je s cepinom prečkala strmine. Skušal se ji je izogniti. Toda samotni potnik si je želel srečanja in mu je presekal pot.
»Pozdravljen, Čop!« je že od daleč klical Sloki.
Ko sta se sešla, se je Sloki hudoval: »Človek ne more biti nikoli sam… Prepričan sem bil, da vas bodo obdržali v tovarni, ko je stavka …«
»Mene ne obdrži nihče!« mu je zabrusil Joža. Sedla sta vsak na svoj nahrbtnik.
Sloki se je zajedljivo nasmehnil: »Torej si stavkokaz, čop?! Tega od tebe ne bi pričakoval. Ne razumem, kako je mogoče, da človek, ki premaga največje nevarnosti v steni, zbeži pred majhnim spopadom z ljudmi… Izdal si svoje!«
»Tiho, Sloki, da me ne ujeziš! Ne sodi prenaglo, da te ne bom jaz obsodil! Nikogar nisem izdal in nikogar se ne bojim! Kje si pa ti, te vprašam! Klement Jug je vzgajal inteligenco v stenah, da bi vodila narod k novim ciljem, da bi šolani ljudje kazali pot z osebnim zgledom, ne z besedami… Kdo beži s fronte? Ti ali jaz?«
Sloki je bil presenečen. Ni bil pripravljen na tako nagel napad. »Oprosti, Čop, samo šalil sem se, ti pa kot burja… Midva se bijeva na drugi fronti, oba… Na to bojišče, ki mrcvari naju, vsakega drugače, bodo oni prišli šele, ko se bodo dovolj zravnali med sabo in si vzeli vsak svoj kos mesa, če jim bo uspelo… Ljudje so v svojem bistvu še vedno neandertalci, lovci, ki drug drugemu trgajo iz rok plen. Svet je urejen noro, gospoduje mu sila in ne pamet… Čop, kaj morem, če se nisem rodil za mesijo? Videl si, kako je končal Klement Jug. Težko je živel, umrl pa je čudovito… Lepša smrt mu ne bi mogla biti usojena. In kaj bi bilo, če bi živel? Dve možnosti je imel, postati oblastnik ali pa upornik. Srednje poti zanj ni bilo. Če bi bil oblastnik, bi ga zdaj ljudje preklinjali, če bi bil upornik, bi ga zdaj vlačili v verigah po ječah… Bil bi mučenik. Meni je bilo dano, da sem si izbral svojo pot. če bi jaz, tako kot Jug, mislil na glas ti pisal, bi me bili že zdavnaj obesili na prvo vejo… Puntar mora verjeti v človeka, jaz pa ne verujem ne vanj ne vase…«
»To je tvoja napaka, Sloki!«
»Ni mi do tega, da bi bil moderni Kristus! Kaj mi pomaga, če imam prav, pa sem mrtev?! Sreča, Čop, je v samoti, zato zahajam, kakor ti, stran od ljudi. Ljudje težko gledajo srečnega ali celo žalostnega človeka, če ti gre dobro, ti zavidajo, če ti gre slabo, se bojijo, da jih boš prosil za pomoč… Ljudje najlaže prenašajo poprečnost…«
»Mogoče imaš prav. čudim pa se, da se tudi nekateri, ki hodimo v gore, ne moremo med seboj. Vsaj nekateri med nami so takšni…«
»Name meriš?«
»Seveda nate, saj se sam čutiš krivega. Ti nisi iskren! Čemu razdiraš, če ne moreš graditi? Zakaj me zbadaš s stavkokazom, ko ne veš, da sem pobiral podpise za stavko… Ej, Sloki, ti nisi iskren… Naj te samo spomnim, kaj vse si pravil Tinci. Rad delaš zdrahe!«
Sloki je osupnil, ne vedoč, kako bi se izgovoril. Začel je ovinkariti. »Ne vem, če si prav obveščen… Vse, kar sem rekel, sem slišal od drugih. Kdo pa ve, kaj je resnica in kaj ni? Je že tako: včasih je kaj slabega dobro ali obratno… Slišal sem, da je šla v Ameriko… Morda sem ti celo napravil uslugo… če bi ti bilo kaj do nje ali njej do tebe, se to gotovo ne bi zgodilo… Sicer pa te pelje pot od ene ženske k drugi… Vendar se čudim: delavec si, pa se ogrevaš za buržujko, ki te bo izkoristila…«
»Katero misliš?«
»Katero? Karmen! Te ženske ne boš nikoli razumel in ne ona tebe…«
»Ne govoriva o njej!» se je stemnil Čop, toda kljub temu je nadaljeval: »čemu neki je potem tebi všeč, če je tako nemogoča? Kar požiraš jo z očmi, saj nisem slep!«
»Všeč mi je in mi ni… že nekaj let me izziva, pa kaj, ko jo poznam prav toliko preveč, kot jo ti premalo… Zapomni si, Čop: res je nenavadna in lepa ženska, ki ji moški pomeni toliko kot tebi stena… Karmen ne more iz svoje kože. To je osvajalka osvajalcev. Po njej je še vsakogar bolela glava in tudi tebe bo!«
