Primorski dnevnik, 9. junij 1974
»Naj gre k hudiču, naj osvaja, kogar hoče! Mene zanima toliko kolikor plača, vodim jo kakor druge. Za družbo pa je prijetna… bolj kakor ti… in poleg tega odkrito pove, da te ne mara.«
»Pa nisi pomislil, zakaj me ne mara? Ne poznaš žensk. Morda me ne mara zato, ker me ni mogla dobiti… Ima pač svoje račune. Mnogo ur sva presedela po kavarnah in vedno se je hotela pogovarjati le o tebi… Jaz sem si bil kmalu na jasnem, zakaj. Rada bi te bila prek mene spoznala, da bi te laže ovila okoli prsta…«
»Kar pogovarjajta se,« je Joža malomarno zamahnil z roko, to mene prav nič ne stane. Sloki, ti jo vzemi na vrv. Kdaj sem ti že to predlagal in tudi njej!«
Ko sta se poslovila in šla vsaksebi, eden navzdol, drugi navzgor, je Joža še zaklical: »Pa pozdravi jo, če jo boš srečal!«
Stavka se je končala s porazom delodajalcev. Stroji so zarohneli. Rdeči sij je spet obarval bregove, dim je zastrupljal ljudi in rastline. Čopa so poklicali v personalno pisarno. V njej je bilo šest mož iz vodstva tovarne. Dobro je poznal vse in oni so poznali njega. Šest parov oči se je uprlo vanj. Z vseh strani so ga gledali. Vstopil je v delovni obleki, s črnimi rokami in lisami po obrazu. Prišel je od stroja. Obrazi so jim sijali od zadovoljstva, da jim je dano soditi.
»Odkrili bi se pa lahko, Čop, če stopite v pisarno!« mu je dejal šef personala.
Malo je pogledal naokoli po njih in jim zabrusil: »Nobenega boga ne vidim, da bi moral dati zaradi njega kapo dol!» Ni se odkril. Spogledali so se in nadaljevali dogovorjeno igro: »Lahko bi se že naučili spodobnega obnašanja. Če se že niste, se pa še boste. Veste, malo preveč rdeči se nam zdite, Čop!«
»Kako rdeč? Ali od sonca?«
»Ne od sonca, vi ste rdeči znotraj. Zato vas bomo vrgli na cesto!«
Pobledel je in osupnil. Kako se je zmotil agitator, ko je mislil, da mu bodo zaradi slave prijazni… Zdaj je prvi na udaru prav on, drugim v svarilo …
»Vam ni nikoli dovolj… Tovarna vam je šla na roko, dajala vam je brezplačen dopust, da ste se potepali po hribih. To vam je bilo kaj malo mar. Iz vseh nas se norčujete! Mislite, da boste priplezali tudi na oblast, če ste preplezali nekaj sten? Kurje možgane imate! Naj vas občuduje, kdor hoče! Mi vas ne! Ne vas ne vaših neumnosti! In še na misel nam ne pride, da bi trpeli vašo nesramnost!«
Joževe oči so se nevarno zalesketale. V grlu ga je nekaj stisnilo in mu zadušilo kletev. V hipu je dojel, da bi si z nepremišljenim izbruhom še poslabšal položaj. Toda njegovo sovraštvo je sevalo tako močno da je šef prenehal z očitki in pribil: »Odpuščeni ste! Tu imate knjižico in obračun!«
Zavrtelo se mu je pred očmi. V nogah je začutil večjo slabost kot pod najnevarnejšim previsom. Hotel je vedeti za razloge. »Kaj mi imate očitati?« je vprašal.
»Glej ga no, kako se spreneveda! Mar lahko zanikate, da ste pobirali podpise in organizirali stavko?«
»Ne, ne zanikam.» Kaj mu je preostalo drugega! Cesta, dolga, prazna in prašna… Ob njej umazana reka in žuljave roke brez dela… Skoraj pred vhodom je srečal enega od obratovodij.
»Ste odpuščeni, Čop?« ga je vprašal. Ko mu ni odgovoril, je možak svareče dejal: »Čop! Lahko vam povem še nekaj! Počasi se bomo znebili vseh plezalcev. Nič nam ni do vašega pohajkovanja po hribih, do vaših izostankov in izgovorov, kako hodite reševat… Samo škodo ima tovarna z vami… koristi pa nobene…«
Ležal je doma v svoji sobi in gledal v strop, žalosten in razočaran. Doslej si ni znal predstavljati, kaj pomeni biti brez dela. V zgodnjem jutru, ko je prvi zvok sirene razparal sivino nad mestom in ga predramil iz spanja, je kot vsak dan skočil pokonci, da bi odšel v tovarno. Šele potem se je spomnil, da so vrata tovarne zanj zaprta in da ne bo več kruha. Legel je nazaj. Pogledal je svoje žuljave roke. Dve desetletji se je njegovo telo vdajalo gibom žarečih žic, ubogljivo, kot so hoteli stroji. In to ima za zahvalo… V čem je njegova krivda? Mar stavka ni v vsem svetu zagotovljena pravica delavcev kot izraz nezadovoljstva nad tem, kako se deli njihovo delo? Mislil je, da njegove prvenstvene smeri v gorah kaj pomenijo. Zdaj pa je videl na obrazih vodilnih potuhnjeno zmagoslavje, da so ga poteptali in vrgli na cesto. Kaj naj stori? Ali naj gre v Radovno k Rekarju in postane z njim vred gorski nosač?
