Primorski dnevnik, 11. junij 1974
Planinsko društvo že da toliko nanj, da ne bo brez dela. Večkrat sta se srečala z Lojzem na poti skozi Krmo proti Staničevi koči, ko je koščeni gorjanec v potu svojega obraza za bedne pare nosil navkreber tudi po petdeset kilogramov težke tovore… Nekoč sta se vlekla skupaj skozi Peske, ko se se je v Velikem Draškem vrhu utrgal plaz in ju oba skoraj pokopal…
Tako bednega in obupanega kot zdaj se je počutil samo takrat, ko se je izgubil v megli pod Hribaricami — to je bilo pred leti — in je dva dni blodil v krogu skoraj na smrt utrujen… Spal je kar v skalnih luknjah. Vzel bi ga bil hudič, če se tretji dan ne bi bila dvignila megla… Spet je tulila sirena… Vedel je, da vrvi po cestah reka delavcev, ki hitijo na svoja delovna mesta. Zdaj se je zavedel, da je imel rad tovarno, ljudi in svoje delo. Saj so jo imeli za mater, ki jim reže kruh… Včasih so morali malo zamižati, ker ga ni rezala vsem enako, če pa ga je rezala pretenko, so jo zmerjali z mačeho… S kakšno vnemo je služil stroju! Delal je hitro, ponižno in poceni. Njegov stroj ni poznal polovičarstva, kot ga ne pozna stena. Ves je moral biti pri delu, ali pa ga že ni bilo. Tem strojem je treba streči kot zamerljivim kraljem, ker te sicer požro in obglavijo… Jezen je bil na pisarniške podlasice, ki so hujše od kapitalistov, kadar je treba delavcem piti kri… Pes, ki je vedno ležal pred posteljo, je čutil njegovo žalost. Vzpel se je k njemu, cvilil in ga božal s taco. Vsak dan, ko je odhajal na delo, ga je priklenil pred hišo. Vstal je, ga nahranil in premišljal, kam bi krenila, da bi zapravil dan, ko je prišel poštar z brzojavko. Praprotnik, eden izmed velikih šefov in delničarjev tovarne, mu je sporočal, naj ga čaka na leški postaji, da ga bo peljal na Triglav in k Sedmerim jezerom. Omahoval je, ali naj gre ali ne. Potem se je odločil, da bo šel in povedal temu gospodu, kaj počenjajo z delavci.
Praprotnik je sijal od zadovoljstva. Uspelo mu je za nekaj dni odvreči skrbi za veliko premoženje. Takoj je opazil, da njegov gorski vodnik ni vesel kot navadno. Bil je celo slabe volje in žalosten. »Kaj ti je, Čop?« je vprašal. »Nisi vesel kot ponavadi!«
»Kako bom vesel, gospod, če me je vaša tovarna vrgla na cesto!«
»Nemogoče, Čop! Kdo te pa sme odpustiti brez mene, a?!«
»Videti je, da me lahko… pa še ozmerjali so me in užalili.« Povedal mu je vso zgodbo.
»Bodo že dobili pod nos! Vsi bodo šli prej stran kot ti! Tudi tisti, ki so te nagnali! Takoj ko se vrneva s hribov, prideš nazaj na svoje delovno mesto!«
Visoko v hribih sta počivala in se menila. Praprotnik mu je rahlo očital. »Izvedel sem, da si pobiral podpise za stavko. Če si jih, si jih! Svetujem ti pa, da se ne mešaš med rdeče! Te bomo morali res pometati na cesto! Samo pomisli, kaj bi bilo, če bi imeli ti prevratniki glavno besedo v tovarni?!«
»Veste, gospod, tako je: če enega delavca udariš, zaboli vse. Jaz delam z njimi in ne morem biti proti njim…«
»Čop! Ne razumeš stvari… V svetu je velika kriza. Tržišča so prepolna, proizvodov preveč, kupcev pa ni. Najbolje ste plačani na Jesenicah… Pravi gospodje ste proti drugim, pa greste še v štrajk! Kaj pa bi bilo, če bi mi polovico tovarne zaprli in delavce odpustili, kot počno drugod po svetu? Rajši uživaj naravo, Čop! Ob vseh milijonih, ki jih imam, ti večkrat zavidam, kako si si uredil življenje… Vsega imam, pa sem vseeno suženj denarja, strank, ljudi, ki jih ne maram … Navaden pes sem, prav na kratki verigi… Bodi vesel, če se ti ni treba vtikati v politiko. Tudi jaz se ne bi, če bi ne tičal v njej do vratu…«
»Saj me drugi vtikajo! Veste, gospod, kako pravijo Bohinjci o politiki?«
»Da je kurba, ali ne?«
»Ne, ne, drugače pravijo! Takole približno: prava politika je tisto, če so žganci dobro z zabelo politi, da tudi spodnji žgančki vedo, kako se zgornjim godi! Ocvirki pa vedno ostanejo zgoraj, gospod,« je jedko dejal Čop.
Praprotnik se je zakrohotal: «Bohinjci so pa nabriti! Pa še res je! No, Čop, ali veš, kakšna je razlika med politiko in plezarijo?«
»Mogoče ta, da se z visokega globoko pade?«
»Ne samo ta, Čop! Pri plezariji veš, kdo te vodi kam in koga imaš na vrvi! V politiki pa nikoli ne veš, kdo ima tebe na vrvi! Največkrat so spredaj tisti, ki bi morali biti zadaj! Komaj vedo, kam gredo …«
»Veste gospod, saj še nisem tako na psu… Imam še možnosti za življenje, vendar ne maram iz naših krajev… Poznate podjetnika Batkoviča iz Zagreba, ki sem ga vodil čez steno in po vseh Julijcih?«
»Dobro ga poznam! Pogrebnik, izdelovalec krst… Tega moža je pričakala godba, ko se je vrnil s Triglava!«
»Brez otrok je, rad bi me posinovil in mi dal tovarno …«
Praprotnik se je zarežal: »Veliki plezalec Čop bi bil reklama za njegove krste! No, nič ne rečem, ponuja se ti priložnost, da postaneš kapitalist! Lahko poskusiš, če ti je več do tega ko do svobode…«
»Če me boste v tovarni preganjali, pojdem v Ameriko. Tam imam dekle, ki mi je pisala, da mi takoj pošlje vozovnico, če le hočem. Lahko grem tudi v Švico, nekemu velikemu gospodu za spremljevalca in gorskega vodnika, pa na češko… Dva gospoda mi ponujata dobro službo v svojem podjetju, poleti pa bi ju vodil po evropskih gorah. Pa kaj, ko sem tako noro zaljubljen v severno steno Triglava! Dvestokrat sem šel čeznjo, pa me še mika…«
»Nikamor ne hodi, Čop! Dokler boš mene vodil po gorah, ti ne bo nihče skrivil lasu! Zame in za vse pametne ljudi si dragocen! Ščitil te bom! Tega, kar se je zgodilo, pa si ne ženi k srcu. Slovenci tako ne znajo drugega, kot preganjati svoje velike može… Kar poglej, kako se je godilo Prešernu in mnogim drugim… Majhen narod — velika zavist, kaj hočeš!« Praprotnik ga je potolažil.
Ko sta z roba Hribaric zagledala vrh Triglava, ožarjen od večernega sonca, je Joža vedel, da ne pojde nikamor, pa tudi če gospod ne bi držal besede…
Čeprav je Praprotnik popravil napako, ki so jo zagrešili njegovi preveč vestni uradniki, se Jože s tem ni sprijaznil, ko se je vrnil na svoje delovno mesto. Grenkoba v srcu in razočaranje sta ostala. Na tihem se je vprašal: »Zakaj toliko tvegam? Zakaj rešujem življenja in se borim za veljavo Slovencev, če vse moje prizadevanje v očeh nekaterih odgovornih nima nobene cene…«
Nekdo mu je celo v obraz zabrusil: »Veš, Čop, tebe bi bilo treba zapreti, ne samo pognati iz tovarne…«
Neko soboto sta se na kolodvoru srečala s Slokim. Sedla sta v umazano obmejno točilnico.
»Oprosti, Čop, da sem ti ondan rekel, da si stavkokaz. Izvedel sem, da so te vrgli na cesto. Nisem delavec, toda z vami čutim… Ne veš, kako sovražim te prašiče buržujske… Ti ljudje se redijo od vaših žuljev in naše pameti…«
