Primorski dnevnik, 12. junij 1974
Pogledal je naokoli, potem pa je dvignil čašo in nazdravil bolj tiho: »Prišel bo vihar in pomedel vso to golazen, tako kot v Rusiji, Čop, rdeči vihar…«
»Zavoljo mene naj pride, kar hoče… Zdaj so me vzeli nazaj.«
»No, prav, pa kljub temu so navadne svinje; vodiš jih po gorah, ohole in nadute Nemce, priliznjence Lahe, stiskaške Angleže, tovarnarje, diplomate, ministre, farje, generale… Sedaj bi ti pa mirno dali brco v zadnjico in hajdi po svetu, hlapec Jernej… Mi smo kot rdeče mravlje, požrli bi drug drugega… Če ne moreš brez njih, potem jim v steni vlij strahu in spoštovanja, pa zaračunaj! Čim dražji bos, tem bolj boš cenjen! In čim več boš naredil zastonj, tem manj te bodo cenili!«
Sloki se je odpeljal z vlakom, Joža pa se je še malo sprehodil po peronu. Rad je hodil gledat ljudi. Tod je srečal marsikoga, ki se je peljal v hribe. Razmišljal je o tem, kar je razpihal v njem Sloki, pa o tem, kako so ga mojstri gledali postrani, ko se je vrnil v obrat. »No, saj si več, kot smo pa mi! Kmalu nam boš ti komandiral, ne pa mi tebi! Kaj neki si govoril glavnemu?«
Že je hotel oditi, ko je prihrumel ljubljanski vlak. Zaslišal je svoje ime.
»Halo! Čop! Čop!« je vpila gospa Ešer, žena tovarnarja, ki jo je bil v začetku glavne sezone peljal čez steno. Izstopila je in mu vsa hvaležna pripovedovala, kako je plezala s Comicijem in Dimajem v Centralnih Alpah. Vprašala ga je, če pojde kaj tja. Grenko se je nasmehnil in ji povedal, da je bil že na cesti in da o Centralnih Alpah še sanja ne. Zdelo se ji je nemogoče, da tako izreden plezalec nima priložnosti, da bi pokazal svoje znanje. Ko je zapiskala lokomotiva, mu je gospa segla v roko in mu rekla, da mu je še nekaj dolžna, ker jo je tako imenitno vodil. Še preden se je zavedel, mu je potisnila nekaj v žep in stekla na vlak. Pomahal ji je v slovo, ko pa je vlak izginil, je potegnil iz žepa novega tisočaka! To je bilo več, kot je v tovarni zaslužil ves mesec! Zlata si je rekel. Niso vsi buržuji slabi in tudi vsi delavci dobri… Spomnil se je tistih, ki so ga izdali, ko je pobiral podpise…
»Ljudje so ljudje,« ga je tolažil Miha, ko ga je prišel v soboto iskat, da bi na dveh motorjih oddrdrali za čez nedeljo v zahodne Julijce. Tam naj bi obiskali starega alpinista doktorja Kugyja tar ga vprašali za svet, kako se pleza v švicarskih in francoskih Alpah, kamor so se odpravljali »skalaši«. Miha je poznal Čopovo občutljivost. Ni ga hotel tolažiti z besedami, ker pomilovanja ni maral. Prav tako ga ni maral podžigati — kot Sloki — v slepem in nemočnem sovraštvu proti nasprotniku, ki se še ni sprijaznil, da je Čop zmagal. Zdravilo za razočaranje so pozabljanje in višji cilji. In kje laže pozabljaš kot v novih gorah? Tam se srečaš z drugimi ljudmi…
Kugyja so našli v Ovčji vasi. Sedel je na leseni klopi pred Ojcingerjevo domačijo. Sivolasi mož z naočniki, izza katerih so gledale nanje dobrohotne oči, si je z roko gladil bradico. Sprejel jih je, kot vedno, z odprtim srcem. Sedli so kar zunaj pod drevo, mož pa jim je postregel z žganjem, maslom in črnim kruhom. Povedal jim je, da se njegovo veliko delo Petsto let Triglava bliža koncu in da bo kmalu nared za tisk. Zelo je bil vesel, ko mu je Miha dal zaprošeni članek Gorenjska smer v Severni triglavski steni in je videl pred seboj vse tri zmagovalce te nove smeri: Čopa, Miha in Staneta pa še Matevža, ki se je čedalje bolj uveljavljal v težavni plezariji.
Kugy se je obrnil k Čopu in rekel: »Vam pa moram posebej čestitati! Vsa leta spremljam vaše uspehe v Triglavu. Občudujem vas! To, kar ste zmogli, je enkratno in fantastično. Vaša dejanja, Čop, bodo nadvse častno zapisana v kroniki Triglava.«
Joža se je obrnil k Mihu rekoč: »Ti, ki bolje govoriš nemški, mu povej, da je moja plezarija tako častno zapisana, da so me pred kratkim vrgli na cesto!«
Sivi mož, ki je skusil v življenju že marsikaj lepega in tudi hudega, je zmajal z glavo: »Gorje idealistom! Nič ne marajte, Čop! Lahko vas mečejo iz tovarne, toda iz zgodovine vas ne bodo mogli vreči. Za zmeraj boste zapisani v srcih ljudi, ki ljubijo gore. Tudi mojih knjig o Julijskih Alpah nočejo tiskati ne Nemci ne Italijani. Izdal jih bom v samozaložbi.«
Potem so mu povedali novice iz vzhodnih Julijcev, on pa jim je pripovedoval, kako se pleza v Centralnih Alpah. Miha in Stane, ki sta dobro govorila nemški, sta imela glavno besedo, Čop in Matevž pa sta poslušala.
Kugyja je molčeči Čop vznemirjal. »Ej, če bi bil še enkrat mlad in bi imel takšnega vodnika!« Obrnil se je k njemu: »Zakaj ste kar tiho, Čop? Ne znate nemški?«
Joža se je namuznil. Dejal je, da vse razume in tudi govori po malem, a se je prehladil in zato raje bolj molči… Potem je rekel: »Miha, vprašaj no gospoda, zakaj ne zna slovenski, saj je njegova mama Slovenka in oče Korošec.«
Kugy je razumel. »Ti si navihan, Čop!« je dejal po slovensko. »Toda kolikor znaš ti po nemško, gre meni tudi slovensko. Ker pa vlečem bolj po tržaško in trentarsko, govorim raje v tistem jeziku, ki ga res dobro znam!«
S polno torbo napotkov so jo mahnili na Montaž. Miha in Stane sta se malo jezila, ker je Čop uščenil moža — pa kaj, ko Joža ni zdržal, da bi ostal komu kaj dolžan. Ogledali so si goro z vseh strani. Strašansko so jih mikale Police bogov, ki so oklepale vse stenske sklade. Na Kugyjevo pobudo je preplezal šest do sedem kilometrov dolgo pot Comici. Izpod stene so si ogledali sloviti previs, kjer se je treba prosto po vrvi spustiti 50 metrov v globino in se z nihanjem spraviti v precej oddaljeno steno. Še preden so vstopili v smer, je božanske police zagrnila megla. Redke kaplje so obetale nevihto. Zato so plezanje opustili, trdno prepričani, da bodo še prišli.
Medtem ko so železarji »skalaši« plezali v Centralnih Alpah v gorovju La Meije in bili na Matterhornu, je prišla Karmen s Slokim v Vrata. To, da jo je Joža odklonil v steni, je štela za žalitev, ki se da oprati samo z žalitvijo. Dolgo je premišljala, kako bi ga prizadela, da bi ga bolj bolelo, pa ji ni padlo na pamet nič primernega. Od nekdaj je bila navajena, da dobi prav vse, kar hoče. To je bila gonilna sila njenih stremljenj, pot k uspehom. Prepričana, da Joža ne bo popustil, se je odločila najti nadomestilo za poraz tam, kjer je pričakovala zmago. Tako je trenutno ocenila, da bi bil Sloki najbolj primemo nadomestilo. Morda ji bo svetoval še kaj boljšega. Jezilo jo je tudi, da je Joža odšel v Alpe tedaj, ko sta bila navadno domenjena za skupno plezanje.
