Primorski dnevnik, 13. junij 1974
»Nisem več tako zadovoljna z Jožem. Zdi se mi, da je postal neresen. Zmeniva se, pa ga ni…a se je užaljena pritožila.«
»In ga še nekaj časa ne bo. Osvojiti nameravajo Mont Blanc, čakali bodo na vreme in tako jih najbrž ne bo kmalu… Pa midva preplezajva nekaj smeri, dokler je vreme,« se je ponudil Sloki.
Ko je privolila, pa je Sloki nadaljeval pogovor o Čopu. »Saj je sijajen človek, ima pa težave… Nerazpoložen je proti buržujem, čeprav v glavnem živi od njih. Menda je pobiral neke podpise za stavko in nekaj preveč govoril; to pa sami veste, da je oblastem kmalu dovolj, ne glede na to, kdo opleta z jezikom! Čop pa ima precej nabrušenega!«
»To že vem. Vrgli so ga na cesto in vzeli nazaj! Tudi moj oče je pripomogel, da so mu spregledali… Seveda, dolgo ga ne bodo mogli zagovarjati, če bo šel predaleč…«
»Ne sodite ga preostro, gospodična! Saj ne ve, kaj dela…. Samo nasedel je… drugače se ne zanima za politiko.«
»Ne zagovarjajte ga, Sloki! Vse ima za norca! Mene, vas… a se ne zaveda, da tisti, ki se norčuje, največkrat sam norec ostane…«
»Ne vem, je dejal Sloki tjavdan. Ljudje govorijo, da pojde v Švico za gorskega vodnika ali pa v Ameriko, kjer ima neko bogato žensko…«
»Kar naj gre!«
»Jaz pa mislim, da bi ga bilo škoda. Saj je plezalec z izjemnimi lastnostmi, človek, ki se mu lahko kaj oprosti…«
Nekaj dni je Sloki vodil Karmen po svojih priljubljenih samotnih stezah med Razorjem, Škrlatico in Martuljkom. Potrudil se je, da bi nanjo napravil čim lepši vtis. Ob Čopovi odsotnosti je nehal vplivati nanjo magnet, ki ga dolgo časa ni pustil v njeno bližino, šele zdaj mu je postala posebno zanimiva. Zdaj tekmuje z Jožem za steno in za žensko…
Sedela sta na robu skalovja grebenov, ki obkrožajo amfiteater. Gledala sta v dno kamnite arene, kot bi pričakovala, kdaj se bo pričela fantastična predstava, dvoboj Kiklopov ali kaj podobnega. Na tem mestu je Sloki pogosto posedal, razpletal svoje misli in jih pisal v dnevnik. Iz njega je dekletu prebral nekaj, kar je imel za najboljše v zadnjih letih. Videl je, da jo je ogrelo.
Ko je odložil beležnico, mu je rekla: »Zanimiv človek ste Sloki. Ko vas poslušam, priznavam, da vas slabo poznam in da sem bila krivična do vas… še kaj mi povejte o življenju in o tem, kar ste domislili v gorah… Semkaj prihajate zato, da bi iz odmaknjenosti v višavah videli svet v dolini?!«
Sloki se je zazrl v njene rahlo skaljene, modre oči. Njihov žar je izdajal žensko, ki si želi moškega. Ker je ta žar včasih lahko varljiv in vzrok mnogih napak, ni maral tvegati. »Včasih priplezam sem,« je govoril, »se uležem in gledam vojsko oblakov, kako hrumi čez to areno, in si zamišljam, da teče skozme velika reka zgodovine. Veste, človeštvo je še vedno na primitivni stopnji razvoja… Ob starih resnicah si želi vedno nečesa novega. Predvsem dogajanja… Tragedije, komedije… Samo pomislite, gospodična, o čem bi pisali naši časopisi, če bi se jutri končale vojne, politične spletke, puči, goljufije in špekulacije, škandali, posilstva, umori, ropanje… To je v glavnem vsebina naše splošne zavesti. Nismo še duhovno pripravljeni na drugačen način življenja, če je sploh mogoč. Pa vzemiva, da bi se uresničila prerokovanja religij in političnih gibanj… Ali ne bi zavladalo dolgočasje, v katerem bi vsakdo moral najti svoj smisel, da bi preganjal čas, medtem ko se mu približuje smrt? Kakšni smo dandanes? Veselimo se nad težavami drugih! Nekateri pa pravijo, da pomeni znati živeti premagovati trpljenje, zato se sami trpinčijo, kolikor jih ne trpinčijo dovolj drugi… Jaz imam o življenju svoje nazore… Visoko v gorah sva, zato vam navajam za primer človeka, ki mora po ukazu višjih sil za kazen valiti skalo z dna proti vrhu gore. Ko jo doseže, mu zdrsne v dolino, in muka s skalo se znova začne…«
»Sizifov mit imate v mislih?! Razmišljala sem že o njem, in prav zanima me, kako ga pojmujete.«
»Da, tako je! Življenje je breme, ki ga človek premaguje vsak dan teže. V mladosti živimo v iluzijah, da bo vsak dan lažje, slej ali prej pa se srečamo z resnico, ki nas postavi iz sveta sanj na trdna tla. Resnica pripelje tega k pameti, drugi ob njej podivja, tretji hoče zbežati, četrti obupa, skratka, vedemo se tako zelo različno, da je vsakršno naštevanje odveč … Večina ljudi pa se vda slepo v usodo in smrt jih požira.«
»Ampak to je grozno, če svet tako pojmujemo! Zanima me, kaj ste napravili, Sloki, ko ste se zavedeli svoje skale. In kaj je pravzaprav vaša skala?«
»Jaz sem se s svojo skalo sprijaznil. Vem, da potrebuje človek moč, in to moč iščem …« Sloki je vstal, stopil na rob prepada in zakotalil vanj velik kamen. Gledala sta, kako je bobnel po skalni strmini in sprožil mnogo manjših kamnov, ki so se sproti umirjali, potem pa je treščil nekje globoko spodaj na snežišče, kjer ga je ustavila globel.
»Tako je! Ko neha delovati sila vzroka, se zaradi posledic, ki jih porodi, vsaka stvar ustavi.«
»Dobra prispodoba, profesor, kakorkoli jo vzameš …«
»In še nekaj, gospodična! V mladosti ima človek v sebi preobilo energije, a ne ve, za katere cilje bi jo trošil. A čim starejši je, tem več ima ciljev in tem manj energije. Vsi smo podvrženi zakonu večnega nihanja. Moč raste in plahni… Vedno smo med vzponom in padcem. Kralji in pometači… Modreci in bedaki… Vsi smo samo ljudje… Kakor Sizif valimo vsak svojo skalo iz strmine življenja v novo strmino Kakšni usodi naproti gremo, pa nihče ne ve! Skala raste, večajo zametek praznine, ki je prišel z rojstvom človeka. In tako raste puščava. Puščava, ki tuli… Praznina se veča v dveh smereh: prihaja iz svojega središča v neskončnost, iz neskončnosti pa prodira v središče. V končnem smotru, ki je nič, sta si oba enaka… Nismo vsi enako podvrženi zakonu nihanja, in tudi skale, Id jih valimo, so različne; niso vsi ljudje enako močni…«
Položila je svojo mehko roko na njegovo, čeznju pa je padla senca oblaka, ki se je paral na ostrih grebenih gora. »Malce tesno mi je,« je rekla.
»Čemu? To so problemi, s katerimi se mora soočiti vsak prej ali slej.«
»Jaz sem vedno bežala od njih,« je priznala.
»Mislila sem, da bom vedno mlada in zdrava, da me ne more nič iztiriti…«
»To je eden od načinov samoobrambe. Toda izognili se ne boste … Tudi vi valite svojo skalo … Kako človek prenaša trpljenje, je osnovno vprašanje obstoja. V gore prihajamo iskat ravnovesja. Najbrž je tudi vas prignalo…«
Premišljal je, če si naj njeno nežnost razlaga kot obet ali samo kot hipno slabost. Da se ne bi prenaglil, je govoril dalje: »Poglejte, Karmen, kakšna je razlika med starim in mladim ali razumnim in nerazumnim človekom.«
