Primorski dnevnik, 14. junij 1974
»Mlad človek svojo preobilno energijo največkrat nerazumno razsipava. Mnogi celo pomagajo naravi, da bi jih uničila in da bi odstopili prostor drugim… Narava se igra, razsipa in ubija življenja v tisočerih možnostih v vsakem drobcu časa. Sestra nam je in mati. Moramo se ji prilagoditi in ne ona nam. Od našega navdušenja ne zveni gozd. In zaradi naših solza se ne strdi voda v led… Zaradi človeških tegob se zemljina os ne bo premaknila niti za eno samo tisočinko milimetra! Toda leta človeka spametujejo, izkušnje se nakopičijo, krog možnosti pa se zoži… Vse je relativno. Samo smrt je absolutna. Zato pameten človek uživa v vsakem trenutku tako kot da bo jutri konec sveta in njega!«
»Šele sedaj razumem vaš način življenja in marsikaj, kar vam očitajo kot junaštvo,« je dejala. V njenem glasu je bilo poleg priznanja čutiti že vzpodbudo.
Sloki je odprl nahrbtnik, vzel iz njega čutarico in ji ponudil, da se osveži z limonado. Tudi sam se je odžejal, potem je samozavestno dejal: »Nič novega vam ne povem, če ugotavljam, da je svet vsak dan bolj blazen in surov. Čedalje manj ljudi ima smisel za lepoto in čedalje več za vsakdanje ničevosti. Ne vem, če je to degeneracija duha ali nihaj v njegovem razvoju. Če sva optimista, reciva, da je to samo nihaj… Treba je pasti, da se dvigneš, ne? V naše duše se zgrinja velik somrak. Prah civilizacije povzroča neznosno razdraženost. Na robu nove vojne smo… Namesto da bi si bili vsak dan bližji, gremo narazen. Živimo v času, ko otroci brez sramu pijejo kri svojih staršev in starši prodajajo svoje otroke; še strašneje pa je, da ljudje prodajajo sami sebe…«
Ko se je malo oddahnil, je ugovarjala: »Strašno ste črnogledi. Zdaj razumem, zakaj vas proglašajo za čudaka…«
»Recite, kar hočete, vsa zahodna civilizacija sloni na paranoičnem izhodišču večne tekme. Vsakdo se bori z vsakim. Celo z mrtvimi se borimo. Nikjer ni pomiritve, nikjer nirvane. Samo ugonabljanje… Celo v sanjah se otepamo z blodnjami in v alkoholu. Pravijo, da se človek rodi svoboden, umre pa v okovih … Skala gre z nami kot senca…« Nekoliko je pomišljal, potlej pa jo je pogledal naravnost v oči in sugestivno dejal: »Zdaj vam bom povedal svoj življenjski recept, morda vam bo kdaj koristil… Dokler človek vali skalo iz strmine v strmino, mu skala moč jemlje, hkrati pa mu jo v enaki ali celo večji meri vrača. Torej gre za to, kako moč ohraniti, od kod črpati silo. Če skala raste in moč upada, mora priti do trenutka, ko je ravnovesja konec in skala človeka zmečka. Tako, vidite, draga moja, je umetnost življenja ohranjati moč, ki obvladuje težave! Najti izvor, ki te napaja s silo, in ogibati se vsega, kar te izsesava in prazni.«
»Skušam vas razumeti. Ali ne vodi ta vaša razprava k smislu življenja?«
»To ni problem smisla življenja. To je problem obstoja. Barbarstvo našega časa je v zmagi osebnih in črednih instinktov nad duhom, v gospostvu tehnike nad kulturo. Čista, lepa in pametna duša ni več v modi!«
»O tem sem se prepričala sama. Imate prav! Zanima pa me, kakšno mesto dajete v tem svojem svetovnem nazoru ljubezni?«
»Ljubezen je zame velika moč. In kaj je za vas?«
»Zame je ljubezen tudi sreča.«
»Toda kakšna ljubezen?«
»Vsaka ljubezen! Jaz živim za ljubezen. Toliko mi je do nje, da mi je največ, kar mi moški lahko da, premalo! Ljubezen je moja skala! Iščem nekoga, ki bi mu pomenila več od vsega na svetu, le tistemu bi se vdala vsa in za vedno. Ali vidite zdaj razliko? Pri vas, plezalcih, pa je vaša ljubezen skala, da o poprečnih samcih, ki si žele samo samic, ne govorim! Zaničujem te sužnje užitkov, ki so v bistvu slabiči. Uživala sem, če sem pripeljala katerega od takšnih žejnega čez vodo…«
Sloki jo je pogledal. Meglica v njenih očeh se je gostila. V njem pa je rastlo upanje. »Po tem ste tudi poznani, Karmen!«
»Krivično so me sodili, Sloki!«
»Mislim, da se vas moški ne boje brez razloga.«
»Laskav poklon… To pomeni, da mi priznavajo moč.«
»Tako je. Moč, ki ji je ime lepota.«
»Se vam zdim lepa?«
»Ne samo lepa. Nedosegljiva. Pred vami sem vedno imel tremo, kakor pred nedostopno, nevarno steno, ki se pred njo bojiš, da te bo uničila.«
»Se me še bojite?« Spet mu je položila roko na dlan. Nekoliko se je nagnila k njemu, da so ga napete prsi sladko dražile.
Sloki je čutil izzivanje in pomislil na veliko tveganje. Sonce mu je žgalo na tilnik, trave okoli njiju so trepetale v soparici. Zelene oči so mu zagorele, ko se je potopil v nebo njenih želja. Nenadoma je začutil, da pravzaprav ljubi to žensko od njenih otroških let. Dolgo jo je iskal in bežal pred njo. Zdaj je ob njem, vsa mehka — morda celo od ljubezni? Naj ji pove, da jo ljubi? Besede so mu zastale v grlu, saj bi bilo to kot v kakšnem osladnem filmu… Obrnil se je k njej, jo z obema rokama prijel za rame in jo počasi pritegnil k sebi. Njen obraz je bil miren, nekako začuden. Njen vprašujoči pogled je šel skozenj. Pritisk njegovih rok se je povečal, razžarjena obraza sta se dotaknila. Omahnila sta v travo. Začutila je njegovo težo. Skušala se ga je ubraniti. In ko je njegov prijem že rahlo popuščal, se ga je oklenila okoli vratu in ga prižela nase. Tako kot že mnogokrat se je predala velikemu toku, valovanju neskončnega, ne da bi pomislila, kdo je povzročil to omamno stanje, v katero se je pogrezala, vsakokrat malone do nezavesti.
Ko so se vrtinci naslade umirili, je odprla oči in zagledala nad seboj boleč pogled. Največ stvari se dogodi tako, da jim ni moč izmeriti vzrokov in posledic, če bi ji bil kdo prej rekel, kaj se bo zgodilo med njo in njim, bi ga imela za norega. Človek je sam sebi največja skrivnost. Vprašala se je ali ob tem, kar je doživela, sploh še ve, kdo ji je v resnici daleč in kdo blizu in zakaj. Tisti, ki jih je imela za najbližje, so se sedaj oddaljili, on pa ji je bil čisto blizu.
Vstala sta in sedla na rob prepada. Sonce je zakril oblak in jadral čezenj. Urejala si je razmršene lase in gledala v daljne gore na zahodu.
»Ti je morda žal?«
»Ni mi žal. In nikoli mi ni bilo žal za nič za kar sva se svobodno odločila. Kljub temu pa me je nekoliko sram. Ne vem, kaj si boš mislil o meni…«
»To je pomislek brez potrebe. Jaz nimam besed. Vseeno mi je, kaj te je do tega pripeljalo. Zdaj ti povem, da te ljubim že od tvojih dekliških let, ljubim v brezupu in brez sla za povračilom.«
Oklenila se ga je okoli vratu in ga poljubila.
