Primorski dnevnik, 15. junij 1974
»Ne vem, kaj se z menoj dogaja. Morda te tudi jaz ljubim. Toda prisegam ti, da tega še ne vem…«
Naslednji dan je Karmen nadaljevala načrt, ki ga je bila skovala, da bi se maščevala, ker jo je Joža odklonil v steni. Da bi se moški odrekel nje, ko se je ponujala — tega ne bo prebolela! Saj so se ji zmeraj ponujali imenitni moški in jo zalezovali na vsakem koraku… Zdaj bo preizkusila še Slokega, kaj mu pomeni stena in kaj ona. V mirnem, toplem poznopoletnem jutru sta vstopila v steno. Sloki je bil ves mehak in drugačen, ko ga je poznala doslej. Vendar se je zavedal, da ženskim čustvom, ki jih porodi trenutna slabost, ni verjeti. Rad bi bil ohranil njeno prijateljstvo in ljubezen pod kakršnimkoli pogojem. Vedel je, da je zaročena bolj po želji drugih kot po svoji. Napravil bi vse, da bi ji pomagal razdreti zvezo, nad katero še sama ni bila navdušena.
Plezala je dobro, še kar varno in elegantno. Poznalo se ji je, da je bila v Čopovi šoli. Vendar ji tega ni omenil. Izogibal se je vsake misli in besede, ki bi jo lahko spomnila nanj. čutil je, da vsak trenutek lahko pade čop mednju kot senca in vse podre…
Preplezala sta do vstopa na polico, ki je držala v Rumeni odlom. Sloki je ni poznal. Zato mu je rekla: »Tu vem za božansko mesto nekaj raztežajev od smeri, kjer bova počivala. Veš tudi ti zanj?«
»Ne. Tod še nisem plezal.«
»Boš pa sedaj,« je rekla.
Plezal je in ona za njim po zložni, toda vedno ravnejši polici. Imel je podoben občutek ko takrat, ko je plezal prvenstveno, tam, kjer sta se s Čopom menila, da bi plezala skupaj… pa je plezal sam, po ukradeni smeri.
»Sloki, ali ni tu božansko? Pravo orlovo gnezdo sredi stene.« Ni omenila, da je bila s Čopom že tu, in tudi on je ni vprašal, od kod ve za tako imeniten prostor. Legla sta v Rdečo votlino. Slokemu, ki je bil vedno zgovoren, je beseda zastajala v grlu. Sonce je pripekalo.
Karmen si je slekla bluzo in rekla: »Vroče je!« in potem, »veš, ponoči, ko nisem mogla spati, sem premišljevala o ljubezni. Zgodi se, da sta dva človeka, ki se ljubita, najbolj žalostni in usmiljenja vredni bitji na svetu, ker ljubita vsak svoji privid… in niti ne vesta, da lezeta v katastrofo …«
»Res je. Klement Jug je doživel nekaj podobnega. Zato se tudi jaz zelo bojim te zmote.«
»Jaz se je ne bojim. Zdi se mi, da sem za te vrste zmot že imuna, če doživiš nekaj, česar si se zelo bal in se to ponovi, te ne prizadene več tako močno, da bi obupal…«
Sloki je slonel rahlo sklonjen nad prepadom in od strani skrivoma motril njo. »Tudi jaz poznam čustvo, ki je blizu razočaranja… slej ali prej se utrdiš in naveličaš… srce kameni, žile se sušijo, zelo redko se zgodi, da bi bilo kaj takšno, kot je bilo, zato živiš in se tolažiš v pričakovanju. Večkrat sem si dejal: če ne morem brez tega, kar nimam, bom zadovoljen s tem, kar imam…«
»Blagor tebi, ki se znaš tolažiti, ne da bi si obešal na hrbet tuje probleme, da bi laže prenašal svoje… Meni je včasih žal, da sem ženska. Ne vem zakaj, toda raje bi bila moški, morda zato, ker se ne maram podrejati…. ženska težko sliši od moškega, da ji ne pomeni vse… Veš, raje imam lepo laž, kot grdo resnico. Ljudje si o sebi izmišljajo vsakovrstne zgodbe, takšne, da še sami verjamejo vanje… Ljubezen zahtevajo, pa če so sposobni ljubiti ali ne… Hočejo le jemati, ne da bi dajali. Tako ljubezen pride in gre… Strašno je, kadar gre…« je dahnila patetično. »Tega ne prenesem več. Čuj, jaz sem obsedena od želje, da bi me kdo ljubil bolj od samega sebe…«
Skomignil je z rameni. »Kdor je pripravljen dati vse, ima pravico tudi vse sprejeti — to je naravni zakon!«
Dvignila se je in ga nežno pobožala po hrbtu, ki ga je sonce že posušilo. »Ti me razumeš mnogo bolj od drugih…«
Dotaknil se je njene roke, njenih ramen in njenih prsi. Zagorel je v strasti. V modrini sončnega ognja njenih oči je zaznal meglo. Zdaj je vedel, kaj pomeni. Ni ji bilo treba prositi ne ukazati, da bi se ljubila na robu prepada v nedrih stene. Počasi sta se potapljala drug za drugim v žareči pesek žgočega neba. Tišina je vzvalovila. Nekje spodaj v steni se je odkrušil kamen.
Kamen se je odkrušil Jožu, ki je sam plezal po nemški smeri precej naglo in previdno navzgor. Tuhtal je druge stvari, zato se je odkrhnila luska, in toliko, da ni z njo vred strmoglavil. Vrnil se je z desetdnevnega plezanja v Centralnih Alpah. Na postaji je izvedel, da je šla Karmen s Slokim v Vrata, v koči pa, da sta zjutraj bolj pozno vstopila v steno. Ljubosumje mu je zameglilo razum. Fantazija mu je porajala vse mogoče predstave. Poznal je precej žensk, ki so se potegovale za njegovo prijateljstvo, toda pred Karmen so vse zbledele. Prenesel bi, če bi šla v steno s kom drugim, toda s Slokim… Kar mislil si je, da sta šla v Rdečo votlino. Da je tako zamerljiva in da hoče imeti brezpogojno, kar si zaželi, si ni predstavljal. Ob misli, da ji bo Sloki ustregel brez predsodkov, ga je popadel bes. Najraje bi oba pometal čez steno… Pri vstopu v polico je omahoval. Sta šla drugam? Sta plezala naprej? Na najnevarnejšem mestu, kjer se je polica zožila v ozko, izvešeno gred, je zagledal nedaleč od svojega drug klin. Tiho kot lovec na zalazu je plezal naprej, dokler ni slišal njunih glasov. Bolje, da se z neprijetno resnico sooči prej, kot pozneje… Kaj ji ima sploh očitati? Nobene obveznosti ni imela do njega in on ne do nje. Če se je vanjo zaljubil, je to njegova, ne njena stvar. Če bo preplezal do njiju, bo zbujal videz bedaka. Zato je obstal. Moral si je ohladiti glavo. Z vseh strani so vanj strmeli stebri kakor živi prijatelji. Kot bi mu očitali, da jim je tudi on postal nezvest in šel v goste k drugim, daljnim goram. Tam je bil, toda srce je ostalo v Severni steni. .. Pogled mu je plaval k stebru, ki je vabil: »Pridi, čakam te zvesto tu ni bilo nikogar… Ljudje so minljivi, gore so večne. Pozabi nanjo, ostani zvest nam in nagrajen boš kot še nihče…«
Nič se ne more meriti s to steno! Tudi strašni rog Matterhorna ne! Njegova črna orjaška piramida, ki se poganja v nebo kot lemež, mu res ni šla iz spomina. Tudi gorovje La Meije v Dauphineju se ne more primerjati s to steno! Ogromna gora, katere teža te kar podira, je rekel Miha, ko so se motovilili med ledenimi seraki po prostranih ledenikih…
