Primorski dnevnik, 16. junij 1974
Tuje gore so nepriljudno zrle vanj, kot bi vedele, da mu misel jadra drugam. Na vseh turah je bil nekako zamišljen in tih, proti svoji navadi sam vase zaprt, da še šal ni utrinjal. Doma je vse bolj priljudno. Vse je združeno: gore in doline pa soteske, pa daljave, kjer se izgubi misel… In babilon popotnikov, ki v vsemogočih jezikih, ne da bi se razumeli, v gorskih višavah, iščejo sebe … Če se mu je kakšen del gore zazdel posebno lep, si je zaželel, da bi prišel tja s Karmen. Ob njej so bile gore mnogo lepše, mehkejše in vabljivejše … Za vedno so mu ostali v spominu mnogi previsi črnih skal, ledene sveče, globoke peči ledenikov, skale v strahotni strmini pri Mačjem koraku in plezanje v Velikem zidu, kjer jih je venomer plašilo padajoče kamenje… Rad bi ji povedal, kaj vse je doživel. Najbrž ji ne bo nikoli in tudi komu drugemu ne.
In potem še nesreča… Dva Švicarja sta se pobila na gladki plošči, kot bi vedela, da je on tam… Enemu je vrv prerezala dlan, drugi pa je ves zbit in krvav obvisel na vrvi. Hitro je bil gotov z obvezovanjem. Potem pa so ju, namesto da bi šli do konca bele, tako mikavne gore, vlekli v dolino…
Tudi gladka, rdečkasta ploščad, ki so jo imenovali Rdeči konj, mu je obtičala v zavesti. In kaj še vse! Ni si zapomnil tujih, težko izgovorljivih imen… Če bi se odrekel tem štiritisočakom, morda ne bi izgubil nje … Potem ko je Tinca odšla, se je sestajal z dekleti, ki niso bile tako občutljive kot ta. Če se je zmenil in prišel, je bilo prav, če pa se je premislil in odšel namesto na sestanek v gore, je bilo tudi prav. Vedno je bil dobrodošel in vse so mu oproščale… Splezal je nazaj in se povzpel na vrh poči, kjer se ob izhodu police smer nadaljuje. Tu ju bo čakal. Napravil se bo, kot bi se srečali slučajno. Videl bo, kako se bosta ob izstopu vedla. Vsak povzroči sam sebi zlo ali navede k temu drugega. Za to ni pomoči. Skozenj so se valila čustva, kakršnih ni poznal. Bila je povodenj, ki pustoši in preplavlja…
Dolgo ju ni bilo. Ni se mogel umiriti. Bil je razburjen, razdražen, slutil je bližino greha in iskal je opravičila za krivdo… Kot se je požar v Karmen naglo razdivjal, tako se je tudi polegel. Nekaj časa se je čutila srečno. Duša se je razprostrla prek vseh prepadov, plavala je do žgočega neba in segala do hladu ledenikov. Potem pa …
Sloki je ležal ob njej in mižal. Pred očmi mu je lebdela prosojna, krvava megla, bil je kot izpraznjen labirint podvodne reke, ki jo posrka suša. Dremal je, izčrpan od zmage in od poraza. Bal se je, kako se bosta vrnila.
S prsti mu je šla skozi lase in rekla: »Občutek imam, kot bi se prebudila iz omedlevice. Gotovo si jezen name. Spozabil si se, ljubila sva se v steni… Ali ni to za plezalca velik greh in za steno žalitev?«
Sloki se je jedko nasmehnil: »Za nekatere, pravoverne… Zame ne, ker sem pogan. Meni pomeniš ti več kot vse stene skupaj. Ti si ženska, ki ji ni enake.«
Široko je razprla oči in vprašala: »Naj ti verjamem? Besede ti gredo lahko z jezika!«
»Če mi verjameš ali ne, jaz te imam res rad. Ni je stvari, ki bi jo zamenjal zate!«
»Oprosti, če si se zaradi mene pregrešil zoper steno. Tesno mi je in bojim se, kako bova izplezala!«
»Ne boj se! In ne misli, da si se pregrešila! Za resnično ljubezen ni kotička na svetu, ki bi bil tako vzvišen, da bi bila ljubezen v njem greh… Ali ne bi bilo božansko, če sva v puščavi mrtvega kamenja, kjer umre sleherno seme in bilka, spočela morda novo življenje?«
»Ti me tolažiš! Tako govori samo višji razum, ki je onkraj predsodkov… Prepričal si me, da je bila vzvišena moja želja in ne le nagon, podžgan od vročega sonca…«
»Če ti pa še nisem dovolj pomiril vesti, ti povem še to, kar pravijo planinci: da nad dva tisoč metri ni več greha…«
»Povej mi, Sloki, zakaj si tako želim življenja? Zakaj mi ni nikoli dovolj?«
»Ne veš, kaj si želiš. Bojimo se, da nas bo prehitela smrt, preden bomo uresničili vse svoje želje… In kaj, če sva spočela otroka?«
»Nič se ne boj, tudi če sva ga, ga ne bo… Lahko bi pa tudi bil… Celo rada bi nezakonskega… da bi razjezila starše in se mi ne bi bilo treba poročiti s človekom, ki ga ne maram …«
Sloki si spričo teh besed ni bil na jasnem, kako je z njenimi občutki do njega. Ga je samo porabila v trenutkih slabosti?
Potem sta se počasi odpravila. Na gredi, na zelo izpostavljenem mestu, se je Karmen ustavila. Noge so se ji začele tresti in pogled ji je zdrsnil v prepad. Napraviti ni mogla niti koraka naprej, čeprav je bilo do klina, kjer je Sloki varoval, le nekaj metrov. Morda je imel Joža prav, ko je rekel, da hoče stena človeka vsega, z vso močjo.
