V gorah nad Sarajevom, tam kjer se Treskavica dviga v svetlo sivino dolomita in v razgibane grebene Dinarskega gorstva, stoji Oblik – stena, ki je že desetletja magnet za najbolj predane bosanske alpiniste. Njena severna stena je kompaktna, stebrasta, gladka, skoraj asketska. Prav zato je bila vedno prostor, kjer se je plezanje preizkušalo v svoji najčistejši obliki: brez odvečnih besed, brez bližnjic, le linija, skala in človek.
Eden tistih alpinistov, ki je Oblik zaznamoval za vselej, je Edin Durmo. Leta 1988 je napisal prvi vodniček Treskavice – knjigo, ki je nastala iz čiste ljubezni do stene, v kateri je preživel »tako lepe, nepozabne trenutke«, da jih je želel deliti z drugimi. V istem letu je skupaj z legendarnim Vladom Mičićem preplezal smer, ki bo pozneje dobila ime Santana. Bila je tako lepa, da se je Durmo po nekaj dneh vrnil sam, da jo ponovi solo. To je bil čas, ko je Treskavica še živela v svoji prvotni divjini, preden jo je vojna razrezala z bojišči in mejami.
Potem je minilo petindvajset let. Šele po vojni, leta 2013, se je Durmo znova vrnil v steno – tokrat z Arminom Gazićem Mućkom, predstavnikom nove generacije bosanskih plezalcev. Mućko je smer preplezal prosto, z lahkotnostjo in natančnostjo, ki sta Durmu pokazali, da se duh alpinizma prenaša naprej, čeprav se časi spreminjajo. Njegova prezgodnja smrt je v skupnosti pustila globoko sled, zato je Durmo čutil, da mora smer ponoviti še enkrat – kot poklon, kot tiho zahvalo. Partner pri tem vzponu je bil njegov sin Irijan, ki je leta 2020 z »lepršavim plezanjem« in prepričljivimi prostimi prehodi najtežjih mest pokazal, da se tradicija nadaljuje.
Pred dvema dnevoma je Treskavica znova spregovorila. Iz stene Oblika je Durma poklical Edin Zuhrić, poln navdušenja in skoraj otroškega vzhičenja – Santano je preplezal prosto. Njegov vzpon ni le tehnični dosežek, temveč potrditev, da je Zuhrić eden najbolj celovitih plezalcev svoje generacije: mojster športnega plezanja, lednega plezanja, drytoolinga – in zdaj tudi tradicionalnega alpinizma, ki zahteva drugačno zbranost, drugačno estetiko, drugačno duhovno linijo. Durmo je ob tem iz arhiva potegnil fotografijo iz leta 2000 (glej facebook), s tekmovanja v Zenici, kjer je mladi Zuhrić že takrat pokazal izjemno tehniko. Dve desetletji pozneje se ta obljuba izpolnjuje v steni, ki je oblikovala generacije.
Treskavica je za marsikoga več kot le gora. Je pogorje, ki se dviga južno od Sarajeva, z vrhom Mala Ćaba (2088 m), od koder se ob jasnem vremenu vidi vse do Jadrana. Je svet jezer, kraških razpok, dolomitnih sten in zgodovine, ki je bila v devetdesetih letih boleča in krvava. Danes se življenje vrača: poti se znova odpirajo, koče se obnavljajo, plezalci se vračajo v stene, ki so bile dolgo zaprte zaradi minskih polj in neeksplodiranih ostankov vojne.
V tej obnovljeni pokrajini stoji Oblik (1876 m ) – stena, ki je bila priča trem generacijam plezalcev in trem ponovitvam smeri Santana. Prva je bila pionirska, druga nostalgična, tretja pa je prva, ki je smer preplezala v celoti prosto, v duhu izvornega alpinizma, ki ga Durmo opisuje kot »duhovno in estetsko linijo, lastno le najčistejšim vzponom«.
Treskavica je gora, ki se trese v svojem imenu, a mirno sprejema tiste, ki znajo poslušati. Santana pa je njena pesem – in zdaj jo je nekdo ponovno znova zapel v celoti …
