Refleksija ob 110. obletnici bojev na Soči
V svetu, ki ga danes pretresajo vojne neslutenih razsežnosti, se zdi, da je civilist postal prva in najštevilčnejša žrtev. Kapital, ki poganja sodobne konflikte, ne pozna meja, ne pozna sočutja, ne pozna človeškega obraza. Vojne se vodijo daleč od oči tistih, ki jih sprožijo, a v neposredni bližini tistih, ki nimajo moči, da bi jih ustavili.
Pred 110 leti pa je bila vojna na naših tleh drugačna — in hkrati strašljivo podobna. Ob Soči, na hribih in gorah ob njej, so se spopadale večnacionalne vojske, civilisti pa so bili formalno izvzeti iz bojev. A to je bila le črka na papirju. Resničnost je bila drugačna: pomanjkanje, izseljevanje, bolezni, izguba doma, in tisoči, ki so jih pokopavali po vaseh, grapah, gozdovih, daleč od njihovih domov.
Vojna je bila povsod. In ljudje so umirali povsod.
»Najboljši gredo najprej tja, od koder ni vrnitve«
Alice Schalek, vojna poročevalka, je leta 1916 zapisala prizor, ki ga danes težko beremo brez stiska v prsih. Na obletnici bitke pri Plavah, ob pol štirih zjutraj, se je na hribu začela poljska maša. Bataljon iz Zagore je stal v popolni tišini.
Schalekova zapiše: »Čudim se, da nihče nima ‘zlate’ – gre namreč za slavni bataljon iz Zagore. Ampak to je zato, ker so tisti, ki so jo imeli, že vsi padli. Najstrašnejše v tej vojni je to, da gredo najboljši najprej tja, od koder ni vrnitve.«
To ni bil literarni okras. To je bila gola resnica.
»Najboljši gredo najprej tja, od koder ni vrnitve«
Alice Schalek, vojna poročevalka, je leta 1916 zapisala prizor, ki ga danes težko beremo brez stiska v prsih. Na obletnici bitke pri Plavah, ob pol štirih zjutraj, se je na hribu začela poljska maša. Bataljon iz Zagore je stal v popolni tišini.
Schalekova zapiše: »Čudim se, da nihče nima ‘zlate’ – gre namreč za slavni bataljon iz Zagore. Ampak to je zato, ker so tisti, ki so jo imeli, že vsi padli. Najstrašnejše v tej vojni je to, da gredo najboljši najprej tja, od koder ni vrnitve.«
To ni bil literarni okras. To je bila gola resnica.
Pokopališče v Grgarju: vsi enako mladi
Na cerkvenem dvorišču v Grgarju sta general Novak in podpolkovnik Turudija pristopala k vsakemu grobu posebej. Častniki so imeli bele kamne, moštvo lesene križe. A vsi so bili pokopani enako skrbno.
Katoličani, protestanti, Judje, muslimani. Vsi enako mladi. Vsi enako mrtvi.
Schalekova zapiše: »Tukaj kadet, tam podpolkovnik, ki je bil profesor in je v Šibeniku pustil šest otrok.«
Bataljon je zbiral denar za vdovo. A malo naprej je ležal nekdo, ki je zapustil deset sirot. In bataljon je bil reven. To je bila vojna: ne junaštvo, temveč tiha, vsakdanja, neizmerna izguba.
Topničarji, ki so ščitili Zagoro
Po maši se je štab divizije povzpel do baterije haubic, ki je leto dni branila Zagoro. Moštvo je stalo v dveh vrstah, general — njihov prijatelj — pa je komaj zadrževal ganjenost.
Njegove besede so bile kratke, vojaške: »Pehota je z vami zadovoljna.«
Za topničarje je bila to največja pohvala.
Ko je govor končal, so Italijani izstrelili salvo. Zvenelo je kot grom nad glavami. Skoraj kot odrska kulisa, pravi Schalekova. A to ni bila kulisa. To je bila vojna.
General je nato podelil odlikovanja. Kar oseminsedemdeset jih je prejelo znak za junaštvo.
Sto deset let kasneje: kaj smo se naučili?
Ko danes gledamo vojne, ki jih poganja kapital, tehnologija in geopolitični interesi, se zdi, da je človeško življenje postalo postranska škoda. Civilisti umirajo v številkah, ki jih ne znamo več izgovoriti. Mesta se rušijo, kot bi bila iz kartona. Otroci odraščajo v ruševinah, kot da je to normalno.
In vendar — ko beremo Schalekovo, ko stojimo na pokopališču v Grgarju, ko gledamo fotografijo Turudije in generala Novaka — vidimo, da se v resnici ni spremenilo veliko.
Vojna je vedno ista. Vedno požre najboljše. Vedno pusti sirote. Vedno razbije skupnosti. Vedno razčloveči tiste, ki jo vodijo, in povzdigne tiste, ki jo preživijo.
Sto deset let po bojih na Soči se lahko znova vprašamo: kaj nam ostane? Da se človeštvo zave, da se ne bojuje zase, da je vse (predobro) zrežirano? Bomo kdaj obsodili tiste, ki stojijo za vsemi temi morijami? Se kdo vpraša, kam bi Slovenci (spet) zbežali, če nas znova razelijo, porinejo v vojno? Bi bili še vedno tako razdeljeni, kot so nas naredili, da lahko »vladajo«? …
PN
