Primorski dnevnik, 23. maj 1974
»Problemi socialnega človeka so vam mnogo bolje poznani kot meni, ker ste imeli z ljudmi več opraviti in ste videli in doživeli veliki industrijski svet, njegovo veličino in bedo. Tisto brezosebno ono, pogreznjeno v podzavest, skriti podvodni del plavajoče ledene gore, ta del zavesti vas bo bolj zanimal… Ta pračloveški del, v katerem je skrito vse od davnine, ko se je človek postavil s tac na noge, ko je vzel v roke kost ali kamen, ko je razbil lobanjo živali in iz nje posesal možgane, ko je še plezal po drevju, tulil v nebo, začuden nad mesecem in vsem, kar ga je skrivnostnega obdajalo…«
»Da, da, profesor,« ga je prekinila, »to me zanima…«
Sloki je nadaljeval, kot bi predaval: »V človeku spijo ostanki tistega, kar premika vsako žival, kar ga je v nenehnem boju osvobodilo krutih naravnih sil. V boju samega sebe proti vsemu… V življenju črede, rodu, države… Se pravi, v morju dejanj, ko se ni še nihče spraševal, kaj je zlo in kaj dobro, ko se je pravica močnejšega uveljavljala na elementarno preprost način, ko so slabši podlegali brez ceremonij… Ko je bil človek v vsem svojem bistvu lovec, ki ga je zanimal samo večji kos mesa… Ko si je ženo, ki mu je bila všeč, kratko malo vzel in jo odnesel v votlino…«
»Kako hitro ste me razumeli!« Dvignila je kozarec. »Pijva, ko tako imenitno razlagate!«
»Vidite, to elementarno bistvo se ne prilagaja rado spremembam in vplivu okolja, ki ga ustvarja naša bolna civilizacija… Poglejte, kakšni paradoksi nastajajo: Vi imate vsega dovolj in preveč, pa se kljub temu dolgočasite in ste nezadovoljni… Je res ali ne?«
»Uganili ste!«
»Toda niste samo vi žrtev. Tega ne bi bilo, če bi imeli vsega premalo…«
»Morda, zaupljiva bom z vami… Manjka mi nekaj, pa ne vem kaj… Naglo se zdolgočasim, želim si nenehnih sprememb. Razdražljiva sem, padam iz enega razpoloženja v drugo, želim si preveč, pa spet nič… Včasih sem žalostna brez potrebe, pa spet vesela.«
»Otrok modernega časa ste. Morda vas bodo gore ozdravile in vas vrnile nazaj v izgubljeni človeški paradiž, tja, kjer niste bili še nikoli…«
»Da, tega si želim…«
»Ne bo lahko doseči! Veste, v pračloveškem delu zavesti je tista tajna življenjska sila, ki premika gore, ki ustvarja večno iz nič, ki kljubuje tam, kjer se vse podira. To je odpornost, naravna sposobnost volje in moči. Ta del je treba človeku vzbuditi in ga obvladovati s pametjo… Plezanje vrača človeka v razmerja, ki jih je bil navajen od svojega začetka, hkrati pa ga vključuje v neskončnost kozmosa, kot ga pojmuje znanost. Tako razvijamo v sebi oba tečaja. Tistega, ki sega v sam izvor, in tistega v smeri, kamor gremo… Vzpostavlja se ravnovesje med civiliziranim in divjaškim v človeški zavesti. Med razumom in čustvom. Med lepoto in resnico, če hočete… In končno tudi med boleznijo in ozdravljenjem in še med fantazijo nemogočega v oblakih, v kateri tako radi plavamo, in resničnostjo trdih tal, kamor nas postavlja življenje… In končno tudi, gre za ravnovesje med ljubeznijo in sovraštvom, pogumom in strahom, življenjem in smrtjo, če hočete…«
»Kar težko sem vam sledila. Toda zdi se mi, da razumem. Imenitno ste mi raztolmačili… Kaj pa mislite, da me vleče v gore? Kako si tolmačite mojo željo, da bi plezala?«
»Premalo vas poznam. To lahko samo slutim. Težko je odkriti vodilni motiv, ki je pri vsakem človeku drugačen, čeprav gre za isti cilj. Samo nekaj je nesporno, gospodična: želja, premagati steno, je izraz človekove moči. Dokler ta moč traja, toliko časa si človek želi osvajati vse, kar se mu upira! Ko želja mine, mine tudi sila, ki je porodila to energijo. Vedeti, zakaj hodi človek v gore, je tako težko, kot napraviti obris razblinjajočega se oblaka…«
»Oprostite, profesor, zakaj vi hodite v gore?«
»Povem vam lahko samo eno: privlači me nebrzdana svoboda duha. Samo tu se osvobajam more preteklega in sedanjega, uklenjenosti v družbo… Globlje vzroke pa bi morali odkriti vi sami…«
Karmen si je prižgala cigareto in ga zamišljeno pogledala s svojimi lepimi očmi, v katerih je bilo slutiti rahel obet. »Povejte mi kaj o Čopu. Kakšen je njegov vodilni motiv? Z njim bom plezala, pa bi ga rada bolje spoznala. On namreč o sebi ne govori…«
»O njem?! Nekaj lahko povem, dosti pa ne. So ljudje, ki ga bolje poznajo. Veste, slava je moč. Čop je dovolj razvpit kot izreden človek. Zanj govorijo dejanja. Njemu so gore tisto, kar je za ribo voda. Proučite ga sami. Dovolj ste prebrisani… če vam je to v zabavo… Nekaj pa je gotovo: v njem je tisto ono nerazložljivo potencirano. Ne vem, če boste razumeli — njega ljubijo stene.«
»Ne razumem vas, res ne. Ali hočete reči, da je to nekaj drugega, kot če bi dejali, da on ljubi steno?«
»Da, povsem nekaj drugega. Precej jih je, ki ljubijo gore in stene, toda malo jih je, ki jih ljubijo stene. Te vzajemne povezanosti ne boste razumeli, dokler ne boste precej preplezali… Preizkusite ga, če vam je volja. Videli boste, da se v skalah ne odziva na nič drugega kot na skalo.«
»Vas morda preveč vprašam, če se vidva dobro razumeta?«
»Kako to mislite?« je presenečeni Sloki skušal pridobiti pri času.
»Tako, kot sem vprašala.«
»Prenašava se. V sebi ima vsak nekaj, kar drugi pogreša. Zato ga mori zavist. Sicer je celo sovraštvo višja stopnja odnosa kot pa brezbrižnost. To je odnos prihodnosti ljudi našega časa, ko pridejo do spoznanja, da so drug drugemu bolj odveč kot potrebni. Tega v gorah ni. Čeprav se vsi ne trpimo med seboj, lahko od vsakogar pričakujete v sili pomoč — celo od nasprotnikov. Ljudje se v boju s stihijo narave združujejo kot v pradavnini…«
»Še kaj mi povejte o Čopu!«
»Zakaj vas tako zanima prav on?«
»Po vaši krivdi, profesor. Prav vi ste mi s svojim pripovedovanjem zbudili zanimanje zanj. Morda bom kaj napisala o njem…«
»Pišete?« se je začudil.
»Tudi. Samo zase. Saj tudi vi pišete!«
»Seveda, če vas zanima Čop, vi zanimate mene. Strašno rad bi vas opisal.«
»Bolje, da ne. Bojim se izmišljotin. Nimate pravih predstav o meni. Vsi, ki imajo dosti opraviti z ženskami, so slabi poznavalci žensk.«
»Zdaj tako mislite?«
»Vi se žensk bojite. Ko jih skušate osvojiti, že bežite od njih. Vzrok za to pa je vaš odnos do matere.« »Morda imate prav…«
