Stena 97.

Primorski dnevnik, 22. maj 1974

Sunki mrzlega vetra so naznanjali spremembo. Jožu je kljuvalo v sklepih. Zmenjen je bil s Karmen, da bo prišla zvečer v Vrata. Več mu je bilo do njenih ognjevitih oči in toplih rok kakor do teh mrzlih skal. Plezal je ven iz soteske.
»Dobro, da smo sami!« je vpil Miha.
»Če bi bila z nami Pavla, bi tu nekje bivakirali, prav zagotovo! Ko bi zagledala eno samo zvezdo, je nihče ne bi spravil naprej!«
Polička jih je vodila v znano smer, ki pripelje do Jugove grape. Čop je zavriskal, Zlatorogu in njegovim kozam na čast. Po dobro poznanih terasah, kjer so hodili gamsi, so priplezali v Jugov steber in odondod na vrh. Po štirinajstih urah plezanja po labirintu, polnem očarljivih skrivnosti, težav in neznank so kljub sila težki orientaciji našli izhod. Na robu stene nad Luknjo so omagani popadali na tla. V Trenti so Lahi že prižigali luči v kasarnah; na vrh Triglava pa se je obesil oblak.
Na škrbinah nad njimi je zapiskal gams. Vzdignili so trop, ki je počival. Potočilo se je nekaj kamnov. Ljudje ven, gamsi noter po Zlatorogovih stezah .., Tako se dogaja vse življenje.

Ko je Čop mislil na Karmen, se je ona sama sprehajala pod steno in mislila nanj. Od oskrbnika je izvedela, da so v steni. Pol leta je živela v Franciji. Oče jo je bil poslal k svojim poslovnim prijateljem, da bi se izpopolnila v francoščini in oplemenitila svojo vzgojo s toplim francoskim okusom ter se seznanila s pariškimi umetniškimi galerijami. Na tihem je oče upal, da se bo hči le nad kom navdušila in se poročila. Tudi doma je imela resnega oboževalca, ki je že nekaj let hodil za njo in jo snubil. Našla je vsakovrstne izgovore. Najprej je neznansko zavlekla študij, potem pa še svoje izpopolnjevanje na različnih področjih, da bi bila bolj kulturna in občudovanja vredna… V resnici je bila še vedno razvajen otrok, ki z zvijačo ali trmo doseže, kar si želi, ne da bi mislil, če je to prav ali ne. Stena jo je izzivala. Upala je, da ima že toliko moči, da jo bo z Jožem preplezala, če se bo poročila z bankirjem, ki ji bo lahko nudil še več kot oče, bo počela, kar se ji bo zljubilo. Toda zdaj je prosta in mora doživeti nekaj kar jo bo lahko dvigalo pred njo samo in pred njim. Sita je bila velemesta, njegovih trgovin, galerij, cerkva in ustanov. V morju ljudi se je počutila neznatno in zahrepenela je po domačih hribih. V Parizu je doživela nekaj ljubezenskih avantur. Razvnela je nekega pesnika, še bolj pa nekega slikarja. Dala se je poučiti, kakšna je ljubezen po francosko. Spomin na utripajoče luči mesta, na nočne lokale, na objeme in vse, kar ji je posrkalo toliko moči, da je naposled začutila v sebi praznino in dolgočasje je tu pod steno izgubljal svoj pomen in svojo vrednost. Mnogo več ji je bilo do tega, kar je doživela s Čopom, čeprav ni doživela veliko.
Globoko je vdihavala sveži zrak ter prisluhnila zvokom klinov in padajočemu kamenju. Ni mogla pozabiti, kako jo je nesel prek ledenika, ne da bi spregovoril eno samo besedo. V njem je slutila nerazumljivo moč, ki jo je privlačevala močneje, kot je bila sposobna upirati se. Sprva ni imela z njim nobenega posebnega namena. Ljudem je hotela pokazati, da jo vodi najslavnejši gorski vodnik. Razdražiti je hotela tiste ženske, ki so plezale z njim, jim zbuditi ljubosumje. Njega kot prej mnoge druge — pa je hotela zmešati, da bi se vanjo zatreskal. V tem zavajanju je iskala potrdilo svoje moči in lepote. Zdaj, ko ga je slutila v steni, pa je začutila, da ga hoče imeti vsega in ga spoznati v dno duše. Vseeno se ga je nekoliko bala. Ni vedela, kaj je v njem, da se tako razlikuje od drugih moških. Izkušenj je imela dovolj, pa ga ni mogla nikamor prišteti. Zdel se ji je nevarna neznanka, kakor stena, ki jo bo z njim preplezala. V svetu, kjer ga je lahko spoznavala, je bil tako daleč nad njo, da ga je lahko samo slutila. Zato pa ga je hotela speljati na bojišče v posteljo, kjer bo njena premoč nesporna.
Vrnila se je v kočo. Sedla je in pasla oči po neznanih ljudeh. Kar prav ji je bilo, ko je zagledala Slokega. Obraz se mu je razlezel v zadovoljen nasmeh, ko mu je prikimala in ga poklicala.
»Z dovoljenjem, če lahko prisedem, gospodična…«
»Prav vesela bom. Bom vsaj laže pričakala Čopa.«
Sloki je prikril nevoljo ter vrgel v kot nahrbtnik s cepinom in vrvjo. Vrnil se je in ji segel v roko. »Slišal sem, da ste v Parizu.«
»Sedaj sem tu. Zaželela sem si samote.«
»Krasno! Potem vas jaz lahko popeljem v martuljške vrhove. Tam je pravi raj, prostor za angele, ne za ljudi… Zagotavljam vam, da teden dni ne bova srečala človeka…«
Smehljaje ga je zavrnila: »Kaj bom z vami sama, profesor… Vi ste nevarni! Preveč poznava drug drugega, da bi bilo lahko to zanimivo…«
»Kakor se vzame, gospodična! Morda pa se malo manj poznava, kot si mislite… Ne vem, če vam je znano, da sem dolga leta hrepenel po vas… vas koval v zvezde… celo nekaj pesmi sem vam posvetil…«
Postala je radovedna: »Pesmi, pa zame? No, niste bili edini in škoda, da mi to poveste tako pozno. Po lastni krivdi ste zamudili vlak. Na Čopa čakam…«
»Na Čopa?! Ste še vedno nori nanj? Ne razumem, zakaj!«
»Vi še marsikaj drugega ne razumete.«
»No, saj nič ne rečem, da ni zanimiv. Toda vidva sta vendar dva povsem različna svetova…«
»Saj to je vendar tisto, kar privlači, dragi profesor. Samo vam povem, pa prosim, da ohranite zase: hočem, da me vodi najboljši izmed vas! Zakaj — tega vam ne povem!«
»Oprostite, kako sem slep!» ja dejal in jo pobožal po roki.
»Kako sem neumen, da ne znam prav nič sklepati, če vam bo uspelo, da znorite njega, vam že vnaprej čestitam! Toda povem vam, čop je trd oreh…«
»Naj bo! Zob si ne bom polomila. Rada počenjam neobičajne stvari, ker me to zabava … kakor tudi vi, profesor…«
»Morda sva si res malo podobna. Če že ne podobna, pa sva si vsaj toliko blizu, da me ne boste izdali, kot jaz ne bom vas. Gospodična Karmen, na uslugo sem vam, vsako uro ponoči ali podnevi, tu v gorah ali v mestu Karkoli bo, obrnite se name!«
»Hvala! Prijela vas bom za besedo! Sedaj pa bi vas prosila, da mi poveste kaj o alpinistih in alpinizmu, da bom na tem področju nekoliko bolj doma. Prišla sem semkaj zato da bova z Jožem preplezala steno …«
»A tako! že steno?! To bo pa nekaj posebnega.«
»Steno, da steno!« je rekla in naročila za Slokega, ki je bil vedno žejen, vina. Sloki se je odžejal.
»Dobro, če vas to zanima S čopom boste plezali, jaz pa vam bom dajal idejne instrukcije. Naj vam kaj povem o plezariji s psihoanalitičnega gledišča, če hočete samo bistvo stvari… Gotovo veste, da psihoanaliza deli človekovo duševnost v njegov socialni jaz in kozmično ono.«

(Nadaljevanje sledi)

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja