Primorski dnevnik, 21. maj 1974
Skozi ostenje so plezali, kot gre človek skozi življenje. Za dežjem sonce, za žalostjo, radost…
Iz grape za Nemškimi stolpiči so lezli dvesto metrov navzgor po dimnikih in dobrih stopih dokler se jim ni nasmehnila sreča s police, ki se zalomi v samo rebro Nemškega stebra. Dolga polica jih je peljala nad zračnimi prepadi, dokler se ni zožila, pokrita s streho.
Čop, ki je vodil, je naznanil: »Zdaj boste pa delali pokoro za vse grehe, kar jih imate na vesti!« …
Padel je na kolena. Plazil se je po njih kakor na božji poti, dokler se ni streha iztekla v gladke plošče in dovolila pokončno hojo.
»O, ubogi Zlatorog! Morda se je tudi on tako mučil kot mi,« je robantil Matevž, ki je kot najmanjši plezal zadnji.
Stena je postajala težavnejša in nevarnejša. Bližali so se Črnemu grabnu, zakletemu gradu Zlatoroga. Polica se tik pod Črno steno spremeni v ozko gred. Bili so sredi stene. Tu je globina z vseh strani kazala zobe in roge. Vrstili so se ostro brušeni trebuhi, skala je postala krušljiva in negotova, tesnoba pa je rastla. Se bodo mar morali vrniti nazaj? Pod njimi je zijal spodjeden prepad. Kamenje, ki so ga prožili, je padalo brez hrupa, šele dolgo potem je z zamolklimi udarci naznanilo dno.
»No, zdaj pa samo še Zlatoroga manjka, da bi nas nasadil na rogove in nas pometal dol,« se je šalil Joža in vpenjal karabinarje v kline, ki sta jih z Matevžem natolkla že pred časom nalašč za ta dokaj nevarni spust proti plošči, na kateri se je bil raztreščil Topolovec.
Stane je fotografiral. Dejal je, da bo tu treba snemati film »V kraljestvu Zlatoroga«.
Težavni spust so opravili brez nezgode. V grabnu so se odžejali in si napolnili čutarice. Medtem ko so si fantje hladili obraze in prepotena telesa, je Joža že poiskal gamsje sledi. Po njihovi stečini so šli, dokler niso bili vami pred padajočim kamenjem.
Tu, nekje pod Ladjo, so sedli in južinali.
»No Miha, povej nam, zakaj je Trentar streljal na Zlatoroga, ali pa ti, Stane! Pravnika sta, pa razložita!» je dejal Joža.
Miha je v žejna usta cedil limono, Stane pa je razlagal: »Človek si že od nekdaj želi višino in seveda tudi nedosežnega. Vdiral je prek meja, tja kjer so — kot si je domišljal — bivali le bogovi. Pregnal jih je, čedalje više. Jih je odganjal, prestavil jih je z zemlje v nebo. Hotel si je priboriti njihovo moč in nazadnje je hotel sam postati bog. Tudi Trentarski lovec je takšen primer človeka, ki gre predaleč, človek ne more postati bog. Kazen za tako tveganje je smrt. To je eno tolmačenje — imamo pa še drugo. Trentarski lovec predstavlja človeka, ki ljubi naravo in ga narava ljubi. Narava je neskončna moč, ki jo pooseblja Zlatorog. Kadar gre ljudem predobro, postanejo oholi. Zasužnjijo naravo. Hočejo jo zase, vso. Nimajo meja v pohlepu. Ne zavedajo se, s kakšnimi silami se igrajo. Gredo prek meje in porušijo naravna ravnovesja. Kadar se ljudje tako pregrešijo, jih narava uniči, tako kot uniči zemlja plevel, če se preveč razbohoti…« je Stane sklenil svojo razlago.
Stena se je kopala v rumeni luči, dobra in radodarna. Bili so srečni in potrebni počitka. Joža je potegnil iz malhe karte. Tu, na široki polici so vrgli duraka. Matevž in Stane sta se kmalu izmuznila. Miha pa je Jožu nalagal kupček za kupčkom, dokler ni imel v rokah vseh dvaintrideset kart.
»Durak! Durak! Durak!« so vpili, da je odmevalo od Ladje in vseh črnih sten. Joža je karte spet spravil v malho in odplezal naprej.
»Zdaj smo dobri!« je naznanil Miha. »Prav gotovo pridemo skozi vso steno, ko nas dva vodita…«
»Kdo pa sta ta dva?!«
»Joža in durak gresta spredaj, ne?!«
Smeh jih je dolgo spremljal po policah do terase, kjer je stena spet pokazala zobe in jih zavrnila. Morali so se vrniti in se spustiti v sneženo grapo, iz katere jih je izpeljala polica, široka kot cesta. Nad njo je bila galerija previsov, pod njo so čemele jame kot hladne kleti. Ko so se spustili še nekoliko globlje, je Joža spet našel gamsje sledi in ležišča. Po zevi med snegom in steno so zlezli čez grapo. Polica jih je pripeljala na rob stebra. Od tod se je v vsej svoji razsežnosti in lepoti dvigala stena, kjer so prejšnje leto preplezali prvenstveno. Razveselili so se znanega sveta in svojih zarjavelih klinov. Nihče jih ni izruval, saj jih je Joža zabil tako globoko, da jih je »hudič v peklu zakrivil…« Zdaj so jim prišli prav. Pomagali so jim, da so preplezali do skale, ki so ji dali ime Prižnica. Joža se je vzpel nanjo in ugotovil, da se bo treba vzpenjati navzgor, ker je konec vodoravnega beganja po policah stenskega labirinta. Z velikim upanjem so plezali po dolgem žlebu, dokler se niso znašli pod črto črnih pragov, ki so se jih izognili. Predvidevanje se je izkazalo za pravilno. Z roba so ugledali stene v Prusikovi smeri. Onkraj njih je sameval peskovit kotel, iz katerega so poganjale naravnost v nebo divje, grozljive in gladke stene.
Čop je obstal in si brisal znojne kaplje. Začela ga je navdajati tesnoba. Jih bo tu stena zavrnila? Pa saj gamsi nimajo kril… Zato je plezal naprej. Prusikovo smer so prekrižali brez težav. Vitek steber pred njimi je bil poln gredi in polic. Od njega jih je ločila grapa, zlizana od tokov in plazov. Zdelali so jo. V stebru pa jih je čakalo razočaranje. Sonce se je nižalo. Dobili so prvi mrzli obkladek. Čop je klel, Stane se je oziral v prepade, Matevž pa se je vdal v usodo — le starejši ga lahko rešijo iz sveta, kamor so ga zapeljali…
»Madona, zdaj pa imamo Zlatoroga! In črne, ne samo bele žene! Kam zdaj?!« je rekel Čop. Vseh treh vrvi je bilo premalo za tako globok prepad. Minila je ura utrudljivega iskanja, v katerem so se obnašali kot miši v mišnici. Pogovarjali so se, če bi se vrnili po Prusikovi in izplezali, ko je Miha zagledal na dnu prepada nekaj polic, kako držijo iz vrha Jugove grape okoli stebra.
»Tam gredo gamsi, Joža, poglej!« je pokazal s prstom.
»Ti boš rekel, da je hodil tam tudi Zlatorog, ne?!« je z malo več dobre volje rekel Joža in se odločil za spust. S stebra so se vrnili nazaj v prod, ki je z dolgim jezikom snega segal pod gladko steno. Tu so našli žleb, iz katerega je držala ena sama, komaj zaznavna polička; na njej je Joža spet našel gamsove bobke. Po njej so priplezali v grozljivo strmo sotesko, golo, pusto in prazno, kjer sta kraljevala vlaga in mrak. Kot bi prišli na drug svet…
»Tu pa še svoje slike ne bi rad pustil, nikar svojih kosti!« je rekel Čop.
»Potem nas pa le kmalu izpelji ven, ker bo noč!« je odvrnil Stane. Ozrli so se v nebo. Grozilo je, da bo ponoči nevihta. Od tod bi jih voda odplaknila do melišč pod steno.
